Drugo sredstvo, s katerim bomo tako hudo prestrašili pošast, da se nikoli več ne bo upala niti potrkati na vrata Slovenije, je privatizacija. Vse prodajmo in Slovenija bo svobodna, Slovenija bo zadihala, pošasti ne bo več, vse bo lepo in prav, tako kot je nekoč bilo, ali, bolje, tako kot še nikoli ni bilo. Kot da sama sprememba lastništva kar koli pomeni. V resnici gre za zamenjavo cilja in sredstva. Privatizacija ni sredstvo. Privatizacija je cilj. V ozadju so vedno interesi. Čigavi interesi? To niso strici iz ozadja, to so bolj nečaki, ki so lahko tudi v ospredju, saj so (videti) tako nepomembni, da se lahko tudi pokažejo. To so mali mešetarji, ki pri teh »odprodajah« služijo provizije. Domači in tuji mešetarji. Lobisti, ki trkajo na vrata tukaj in v Bruslju. Privatizacija namreč problema uravnoteženja javnega dolga ne bo rešila, je zgolj kaplja v morje.
Prav tako problema javnega dolga ne bo rešilo odpuščanje medicinskih sester, učiteljic in zdravnikov, zniževanje pokojnin in ukinjanje socialnih prispevkov. Ravno nasprotno – skupni učinki bodo lahko še bolj uničujoči. Tako kot so bili povsod, kjer so uporabili to »zdravilo«. Razen če ne bo nekdo, potem ko se bo standard znižal za 20 odstotkov, proglasil za uspeh nekajodstotne rasti, ki bodo temu nemara temu sledile. In v ozadju tega recepta so spet interesi: zmanjšanje javnega sektorja bi pomenilo nižje davke za kapital. Če bi se zgodba seveda izšla. Ampak se ne bo, saj bo ubijanje porabe ubilo tudi kapital. Razen morda kakega mešetarja.
Dogajanje v Evropi meji na norost. Cilj je zmanjšanje dolga, sredstvo za dosego tega cilja pa je revščina! Cilj je zmanjšanje dolga, sredstvo so stopnje brezposelnosti med mladimi, ki ponekod dosegajo tudi do 50 odstotkov. Sprejeli smo Zujf, menda privarčevali nekaj sto milijonov evrov, vendar hkrati skoraj za dvakrat toliko znižali BDP. Stabilne javne finance so prav gotovo ena od prioritet. Če se problema ne bomo lotili na pravi način, bo dolg prav gotovo postal prava, ne zgolj navidezna pošast. Vendar si je tudi tu treba postaviti jasen cilj, ki bo imel pozitivne učinke. Ni potrebe po zmanjševanju absolutnega dolga. Tak cilj so si pred nekaj desetletji postavili v socialistični Romuniji in rezultat je bil uničujoč. Treba pa je postopoma zmanjšati delež dolga glede na BDP.
Seveda lahko zahtevamo spremembo politike ECB in uvedbo evroobveznic. Z njimi bi lahko začeli odplačevati oderuške dolgove, ki jih imamo. Vendar je najboljši recept za dosego cilja vendarle pospeševanje gospodarske rasti. Slovenska industrija je kljub zanemarjanju s strani države pokazala trdoživost. Čeprav nimamo pravih razvojnih politik in čeprav delamo napake v makroekonomskih politikah, Slovenija ohranja svoj gospodarski potencial. Imamo pozitivno plačilno bilanco in uspehe na izvoznih trgih (tudi pri državnih firmah!). To svojo prednost moramo s skrbnostjo ohranjati in jo razvijati, predvsem z vlaganji v razvoj.
Zakaj ne bi po zgledu nekaterih drugih držav naredili razvojne banke, ki bo podpirala mala in srednja podjetja. Optimizirati bi morali davčne olajšave, tako da bi bila podjetja stimulirana k temu, da usmerjajo dobičke v investicije. Potrebujemo tudi široko družbeno soglasje za to, da sprožimo nov izobraževalni val. Val, ki bo mlade generacije pripravil ne za družbo sedanjosti, ampak za družbo prihodnosti. Žal smo kot družba v zadnjih desetletjih precej zaostali. To zaostalost moramo preseči z vlaganji v raziskovanje, v razvoj javnega šolstva in univerz. In morda se bo potem počasi razblinilo. Izkazalo se bo, da je bila pošast predvsem strašilo. Strašilo, s katerim mahajo (skorajda) vsi, od liberalcev do (kvazi)krščanskih strank pa vse do novih moralistov v politiki. Vsi tisti, ki zaradi pomanjkanja idej ali pod vplivom zasebnih interesov podlegajo novi kolonizaciji. Slovenija si zasluži več.
