Konsenz o takšnih ukrepih je široko razširjen. Mogoče se »levica« in desnica ne strinjata glede kulturnih (manjšine) in zgodovinskih (NOB) vprašanj, a sta obe povsem prepričani, da pot do blagostanja vodi preko uničenja vseh priborjenih pravic delovnega ljudstva. Neoliberalni konsenz ima štiri zapovedi: privatizacija, deregulacija, fleksibilizacija trga delovne sile in varčevanje pri proračunski porabi. Te politike imajo skupno logiko: omogočiti čim bolj ugodne pogoje za akumulacijo kapitala, z zmanjšanjem davkov za kapital pospešiti investicije in poceniti delovno silo s pritiskom na pravice delavstva ter rezi v javne storitve. To naj bi okrepilo dobičkonosnost in privabilo tuje investicije. Vendar se je izkazalo, da so takšni ukrepi – poleg uničevanja življenjskega standarda večine – škodljivi za gospodarstvo in povečujejo proračunski primanjkljaj ter javni dolg. Že pred časom je Mednarodni denarni sklad priznal, da ostra javnofinančna konsolidacija močno zavira gospodarsko rast. Ilustrativen primer je uvedba Zujfa: z njim je bilo »privarčevanih« 460 milijonov državnih izdatkov, a se je na ta račun gospodarska rast skrčila za 700 milijonov evrov. Rezi v socialne prejemke, plače v javnem sektorju in pokojnine zmanjšujejo domačo zasebno potrošnjo, kar pomeni, da Sloveniji ostane le še status napol kolonialne izvoznice.
Merila o javnofinančnih neravnovesjih so arbitrarna. Določajo jih institucije kapitalističnega razreda, ki s tem razmerje razrednih sil utrjujejo v svojo korist. Ekonomska študija, ki je legitimirala politiko zategovanja pasu s tezo, da visok javni dolg omejuje gospodarsko rast, je padla zaradi metodoloških napak in površnosti pri obdelavi podatkov. Nasprotno lahko govorimo o zadolževanju držav kot pogoju za uspešno gospodarsko rast. Država ni gospodinjstvo, zato lahko svoje prihodke spreminja z davčno politiko. Ta je bila v obdobju od neoliberalnega obrata usmerjena v odpustke za bogate in kapital. To je bil glavni vzrok primanjkljajev in povečanja javnih dolgov pred krizo, saj so se bile za pokritje izpada dohodkov države prisiljene zadolževati na finančnih trgih. Poleg znižanja davkov je kapital užival še dodatno korist v obliki obresti. Večino javnofinančne nestabilnosti je povzročilo državno reševanje bank in gospodarstva, ki je potonilo v še eni kapitalistični krizi, ter zmanjšanje gospodarske rasti zaradi ekonomskih politik, ki se zdaj v še večjih odmerkih predpisujejo kot zdravilo za bolezen, ki so jo povzročile.
Preobrat v javnofinančnih neravnovesjih zahteva davčno reformo, ki bo okrepila prihodkovno stran proračuna. Zavzemamo se za integralno dohodninsko-prispevno osnovo, ki je seštevek posameznikovih dohodkov iz dela, kapitala in premoženja, obremenjena pa je progresivno, kar pomeni, da nizki dohodki ne bodo obdavčeni, visoki pa nadpovprečno. S tem bi razbremenili obdavčitev dela, hkrati pa bi morali obdavčitev kapitala dvigniti na primerljivo raven z osrednjimi državami EU. Redistribucija bogastva skozi davčni sistem je med najpomembnejšimi socialističnimi ukrepi znotraj kapitalizma.
Dolgoročno je edini odgovor sprememba načina gospodarjenja. Namesto drvenja v periferni kapitalizem moramo gospodarstvo iztrgati zasledovanju profitov, da bo služilo ljudem in okolju. Zato je treba zaustaviti privatizacijski val, v podjetja v lasti države pa uvesti delavsko upravljanje. Banke morajo biti pod javnim nadzorom in opravljati svojo osnovno nalogo: zbirati prihranke in jih racionalno razporejati. Odločitve v gospodarstvu ne smejo biti prepuščene anarhiji trga, ampak naj jih vodi uresničevanje družbenih potreb. Poraba proračunskih in drugih družbenih sredstev mora biti demokratično upravljana. Da bi preobrnili razmerje sil, ki nas potiska v »strukturne reforme« in zategovanje pasu z namenom javnofinančne konsolidacije, s tem pa spreminja v državo tretjega sveta, je treba misliti ne le onkraj neoliberalne doktrine, ampak tudi onkraj kapitalizma.