Problem javnega dolga in konsolidacije javnih financ ni zgolj v razmerju med javnimi prihodki in odhodki države, v višini vsakoletnega proračunskega primanjkljaja, ampak v namenu in ciljih vsakoletnega zadolževanja slovenskih vlad. Vse štiri vlade od leta 2008 naprej so sredstva, ki smo jih najemali na mednarodnem denarnem trgu, namenjale za ohranjanje socialnega miru in delovnih mest, podaljšanje životarjenja podjetij tik pred stečajem, vzdrževanje zdravstvenega, izobraževalnega in pokojninskega sistema. Ne pa za spodbujanje zaposlovanja, daljšega od enega leta, vzpostavitev močnega stanovanjskega sklada, ki bi mladim omogočil lažje poti do prvega stanovanja, ali odkup zemljišč, ki bi jih nato po ugodni ceni ponudili investitorjem, da bi na njih zgradili nove proizvodne kapacitete.
Brez zgrešenega modela lastninjenja podjetij v državni lasti in bančne luknje, ki je nastala kot njegova posledica, bi počasno, a vztrajno zadolževanje države mogoče še ostalo javnosti dokaj prikrito. Še posebej ob nenehnih primerjavah in poudarjanju, da smo »na varni strani radarja«, saj ima tudi povprečna članica EU javni dolg v višini 85 odstotkov BDP. A pozabljamo, da smo imeli leta 2008 javnega dolga zgolj 22,1 odstotka BDP, danes pa smo po zgolj petih letih povprečno zadolženost ostalih članic EU že dohiteli. Dejstvo je tudi, da davkoplačevalci s tremi milijardami evrov nismo zamašili bančne luknje (ta po ocenah opravljenih stresnih testov lanskega decembra znaša preko devet milijard), ampak smo zgolj zagotovili kapitalsko ustreznost treh največjih bank.
Ob vnovični vzpostavljeni gospodarski rasti v državah, kamor izvozimo največ blaga in storitev, bi pričakovali, da se bodo tudi prihodki v državni proračun spet dvignili do mere, ko bi naše sprotno zadolževanje lahko imenovali »vzdržno«. Temu ni tako. Ob dejanskem padanju kupne moči prebivalstva, nižanju življenjskega standarda, naraščajoči socialni izključenosti in razslojevanju prebivalstva, vse večjem izginjanju ambicij in želja mladih po ustvarjanju, vse težjem zagotavljanju delovanja zdravstvenega in pokojninskega sistema ter hkrati močno zadolženem gospodarstvu je danes skrajni čas za ukrepanje.
V stranki Verjamem državljanom ne bomo predstavljali zgolj pozitivnih podatkov iz državne statistike. Čas je, da si nalijemo čistega vina, priznamo napake in se skupaj odločimo za način izhoda iz krize. Odgovornost za nastalo situacijo nosimo vsi, vendar ne vsi v enaki meri. Pošteno je, da tudi breme izhoda iz krize nosimo različno. Ne glede na volilne rezultate moramo vzporedno s pripravo prihodnjega proračuna pripraviti nacionalni program za izhod iz krize, ki bo zajemal obdobje od treh do štirih let, ga predložiti v potrditev državnemu zboru in zanj pridobiti široko podporo slovenskih volilk in volilcev.
Prepričani smo, da gospodarske rasti ni mogoče zagotoviti le s posameznimi prilagoditvami zdravstvenega in pokojninskega sistema ali z nadaljnjim nižanjem mase plač v javnem sektorju, niti je ne bo mogoče zagotoviti brez znižanja davčnih obremenitev tako delodajalcev kot delojemalcev. To bo v prvem trenutku, do vzpostavitve zadostne gospodarske dejavnosti in povečanja števila zaposlenih, povzročilo zmanjšanje proračunskih prihodkov. Dolžnost prihodnje slovenske vlade bo proučiti vse možnosti za pridobitev potrebnih finančnih sredstev, namenjenih za razvoj, s katerimi bomo nadomestili zmanjšanje prihodkov, ter pridobitev soglasja najširšega dela slovenske javnosti za izvedbo sprejetih ukrepov.
Nacionalni program za izhod iz krize mora vsebovati načrt posameznih ukrepov, njihove cilje in časovne roke, s cilji vzpostavitve vzdržnosti javnega dolga, zagotovitve gospodarske rasti, uravnoteženja javnih proračunov (državnega in občinskih), povečanja zaposlovanja in učinkovitega upravljanja podjetij v državni lasti. Za njegovo uspešno uresničitev potrebujemo odgovorno in gospodarno vlado z močno podporo volilk in volilcev. Stranka Verjamem je pri pripravi nacionalnega programa in njegovi realizaciji pripravljena prevzeti svoj del odgovornosti.
