Druga plošča Loudspeaker Alliance ni preživela tega arhaičnega krsta v mojem avtu. To ni niti za dve, sem ob tretjem poslušanju izstrelil kot iz topa, po glavi pa mi je rojilo, kaj bom sploh napisal o tej plošči. Če se garažni prvenec Continuous Error iz leta 2009 še danes dobro sliši, je Let’s Dance pustil vtis nedokončanosti, prej dobrega osnutka oziroma osnove za bližnje resno snemanje plošče. Podpis Torula Torulssona z Damirjem Juretičem pod njegovo produkcijo mi ni dal miru in ni bilo druge, kot preposlušati album tudi na hi-fi komponenti. Odprla se je drugačna slika. Ko sem si ploščo zavrtel še po računalniku, mi je postalo jasno, da ni nič narobe z mojim avtopre(d)vajalnikom, ampak da so danes »merodajni« računalniški zvočniki.
Pred petimi leti so vipavski Loudspeaker Alliance z objavo prvenca stopili na domačo sceno kot konvencionalen (neo)rockovski trio. Z basom, kitaro, bobni in vokali so se pridružili domačemu indie valu, zasedbi Barely Modern in združbi okoli Cheap Tunes, vse skupaj pa kronali s Klubskim maratonom. Z odhodom energičnega bobnarja je zasedba poniknila s prizorišča. Preostala ustanovna člana Janez Plešnar in Matic Žgur sta razvijala ideje naprej in manjkajoči člen nadomestila z ritem mašino in drugo elektroniko, kar je napeljalo na pretvorbo. Prihod »ljubljanske face« Žige Aljaža je prinesel nov veter, novo kri in nov obraz. Dobro leto skupnega ustvarjanja je zaobjeto na drugem albumu, ki s prevetreno glasbeno govorico piše nov začetek.
Aktualno ploščo s starimi garažnimi časi vežejo občasni distorzirani in prav nič medli kitarski izlivi, ki skozi tranzistorski piš pritajeno hreščijo kot kontrapunkt elektro-sintetiki in Aljaževemu melanholičnemu vokalu. Njihov trk se sliši kot trčenje Silence in Ruins Matador. Propulzivnost sprogramiranih ritmov, ki znajo biti tudi ceneni, povozi (prej pregazi) simbiozo sintov in kitar, njihova mehanskost pa zabija dražljivost. Edina kratka vključitev »pravega bobna« v uvodni skladbi Ether namigne, kako otipljive in žive bi lahko bile tudi preostale skladbe, ki pa jim tako zmanjka dramatičnosti. Na plano stopi konflikt: skozi ploščo se vlečejo dvoboji med pretencioznostjo in lagodnostjo, bučnostjo in lahkotnostjo, pop šlagerjem in mračnim postpunkom, všečnostjo in brezkompromisnostjo, ostrino in anemičnostjo, elektro-akustiko in noisom, trendom in opozicijo, odločnostjo in introvertiranostjo, eteričnostjo in organskostjo. Kot da trojica še ni dorekla oziroma našla svojega izraza. Njegova razčlemba bi morda ustavila prosti pad eksperimentalne igre. Kontradiktorno pa je, da jim razprt manevrski prostor nudi več svobode, kot so si je privoščili vzeti. Bolj kot nadgradnji z art vizualijami bi se morali Loudspeaker Alliance posvetiti sami glasbi. Tudi za v avto.
