Štiriindvajseti februar 2009 je bil za ameriško vesoljsko agencijo Nasa zelo slab dan. Satelit za analizo izpustov ogljikovega dioksida in njegovega absorbiranja na Zemlji, vreden 190 milijonov dolarjev, je zaradi neuspešne odcepitve od nosilne rakete taurus XL zgrmel v ocean blizu Antarktike. »To je velikansko razočaranje, pa tako dolgo smo čakali,« je tedaj dejal vodja projekta John Brunschwyler.
Včeraj, dobrih pet let kasneje, je Nasa izstrelitev ponovila. Tokrat uspešno. V tem času je izdelala nov in posodobljen satelit OCO-2 (orbitalni observatorij ogljika) z merilnim inštrumentom, ki naj bi ponudil odgovore o onesnaževanju ozračja in o tem, kam natančno izgine približno polovica CO2, ki ga v atmosfero pošlje človek. »Dolga je bila pot, ki nas je pripeljala nazaj sem, kjer smo sedaj,« je pred izstrelitvijo, tokrat z raketo tipa delta 2, dejal znanstveni vodja projekta David Crisp.
Kako gozdovi in oceani držijo korak s človeškimi izpusti
Človeštvo je leta 2012 v zrak spustilo štirideset milijard ton ogljikovega dioksida, večino zaradi porabe fosilnih goriv. Približno polovica vsega tega CO2 konča v atmosferi in po splošnem prepričanju znanstvenikov prispeva k segrevanju ozračja. Približno četrtino ga fizikalno vežejo oceani, ostanek pa naj bi absorbirali drevesa in druge rastline. Vendar pa se izračuni ne izidejo povsem. Satelit OCO-2, ki je vreden nekajkrat več od predhodnika (468 milijonov dolarjev), naj bi ponudil konkretne odgovore, ki bodo pomagali predvideti tudi razvoj dogodkov v prihodnosti ob pričakovanem naraščanju ogljikovih izpustov.
H globalnemu segrevanju ozračja zaradi človeških izpustov prispeva CO2 po ocenah tričetrtinski delež, metan petnajst odstotkov, dušikov oksid slabih deset odstotkov, preostali plini pa skupno približno odstotek. Največji toplogredni plin je sicer vodna para, odgovorna za dve tretjini naravnega toplogrednega učinka, se pa njena količina povečuje hkrati s segrevanjem ozračja zaradi drugih dejavnikov. Za veliko večino CO2 v ozračju sicer ni odgovoren človek, ampak je tam zaradi naravnih dejavnikov. Vendar je ta CO2 skozi stoletja krožil po naravni poti, prav človeški presežek v zadnjih desetletjih pa je to ravnovesje po mnenju znanstvenikov porušil.
S pomočjo satelitske analize naj bi ugotavljali predvsem dvoje: kje se v ozračje izpušča največ ogljikovega dioksida in kje natančno potem izgineva približno polovica plina, ki ne ostane v ozračju. Vprašanje je tudi, kako dolgo bodo ti naravni ponori, kot jim pravijo, še kos naraščajočim izpustom. »Če ti ponori ogljikovega dioksida ne bodo več sposobni držati koraka z naraščajočimi izpusti, bo njihova količina v ozračju naraščala še hitreje od predvidevanj, zato pa bodo še hitrejše tudi podnebne spremembe,« ocenjujejo v ameriški nacionalni agenciji za oceane in atmosfero NOAA.
Zaznavanje sprememb do četrtine odstotka natančno
»Ker ne vemo natančno, zakaj in kje ti procesi potekajo, tudi ne moremo z njimi na slepo računati v prihodnje,« so v študiji zapisali znanstveniki NOAA. Odgovore bo torej zdaj pomagal iskati satelit OCO-2, ki bo okoli Zemlje krožil na višini 705 kilometrov in je opremljen z enim samim inštrumentom. Ta bo prisotnost CO2 in kisika meril z analizo valovnih dolžin v sončni svetlobi. Trenutno je koncentracija CO2 povprečno štiristo delcev na milijon (ta rekordni mejnik so prvič izmerili maja lani), inštrumenti pa bodo lahko zaznali spremembe do četrtinke odstotka natančno. Ker bo satelit preletel isto točko na Zemlji, merjeno na tri kvadratne kilometre natančno, vsakih šestnajst dni ob enakem času, bo s primerjavo podatkov mogoče ugotoviti razlike v količini CO2 in tudi natančneje meriti kroženje ogljika. Z merjenji bodo lahko sestavili regionalne zemljevide virov izpustov CO2 in naravnih ponorov, ki ga absorbirajo.
Nasin satelit sicer ni prvi te vrste. Od leta 2009 že deluje japonski satelit Gosat, ki ima manjšo zmogljivost kot Nasin. S pomočjo teh podatkov in Nasinih merjenj bodo lahko podali tudi oceno, koliko ogljikovega dioksida posrkajo gozdovi v določeni regiji in ali so dosegli zgornjo mejo. V načrtu pa je še nekaj takšnih misij drugih vesoljskih agencij.
