Nogomet, ki mu Američani posmehljivo pravijo »soccer«, je najresnejši napad na srčiko amerikanstva od poskusa uveljavljanja metričnega sistema, ki so si ga izmislili med francosko revolucijo v pavzah med množičnimi giljotiniranji buržoazije. Že njegova zapletena pravila dokazujejo, da so si jih izmislili birokrati v nekem centralnem komiteju KP. V nogometu po večminutnem spektakularnem valjanju, rjovenju in umiranju, igralci nadaljujejo igro. Čisto navaden liberalni teater. V ameriškem nogometu in hokeju tistega, ki pade, odnesejo naravnost v bolnišnico ali na Žale. Sploh pa večji del tekme vsi tekajo malo naprej in malo nazaj in žoga zgolj po naključju včasih gre v gol. A to ni vse. Nogomet se za razliko od ameriških športov, pravi novinarka, lahko po 90 minutah brezglavega tekanja, konča z izidom 0:0, brez zmagovalca. Kakšna izguba časa in energije! Ameriški duh pozna samo zmagovalce in poražence, vmes so lahko samo Evropejci ali levičarji. Še hujše, v nogometu slavijo celo poraz, ki pomeni uspeh. Poglejmo, kako so se Američani kot otročički veselili poraza proti Nemcem z 1:0 in zanj bili nagrajeni za napredovanje v osmino finala. Če to ni bebavo? V Ameriki ne moreš biti zguba in zato biti nagrajen. Takšnih pa je žal tudi zaradi infiltracije nogometa v ZDA vse več in zato je na volitvah zmagal temnopolti demokrat. Naslednji korak je lahko samo lezbična predsednica muslimanske veroizpovedi. A smo se za to borili?

Nogomet je tudi sprevržena igra, saj je vse več primerov, lucidno ugotavlja zagovornica pravih vrednot, da ga igrajo moški in ženske skupaj, kar vodi v poženščenje ameriških moških, puncam pa bodo zrasli brki. Da ameriški nogomet ima tako zapletena pravila, kot bi jih napisali v pisarnah informbiroja, da ameriški športniki imajo za razliko od evropskih »fuzbalerjev« limitirane plače, kot nekoč v komunizmu, in da se o plačah ameriških igralcev pogajajo njihovi sindikati, ki so, med brati, tipičen komunistični izum, Coulterjeva ne piše, kajti v kolumni ji je najbrž zmanjkalo prostora. Ali idej? Znanja?