Ko je angleški filmski režiser Derek Jarman v zadnji fazi bolezni začel izgubljati vid, je zaznaval le še modro barvo. Zato je posnel svoj zadnji film Modra. Moški v romanu Slepota Joseja Saramaga ustavi avto pred rdečim semaforjem in nenadoma oslepi, ne vidi več ničesar razen beline. To je belina trenutka, ko ti čarovnik olupi oko tja do konca, do živca. Ne vem, kaj bi »videla«, če bi operacijsko luč ugasnili. Pred posegom sem podpisala, da pristajam na možnost oslepitve. Pristala sem, da v sebi zatolčem prastrah večne teme, kot si slepoto predstavljamo videči. A verjetno je nemogoče vedeti, kaj res »vidijo« tisti, ki nikoli niso videli. Kako naj vem, da vidim le črno, če ne vem, kaj je črno, pravi neki slepi človek. S čim lahko opišejo to, kar vidijo, ko pa nimajo za primerjavo vidnega sveta? Mnogi med njimi zaznavajo svetlobo oziroma razliko med temnim in svetlim, ne pa tudi barv. Slepoto že zdravijo z gensko terapijo. Tisti, ki so vid izgubili kasneje, govorijo o črni, rdeči, modri, beli in rumeni. Neki človek, ki je po operaciji tumorja oslepel za pet mesecev, je rekel: »Lahko sem si v mislih naslikal podobo prostora, v katerem sem bil, in to sem potem videl.« To je vid s pomočjo spomina, predstavne moči, ki ustvarja podobo.

Slepota je arhetipski prastrah, brez vida v davnini nihče ni mogel preživeti, tudi slabovidni moje sorte so bili in so v revnih deželah še danes obsojeni na kratko, spotikajoče se življenje na robu skupnosti. Siva mrena v nerazvitih deželah ljudi pahne v negibnost, nekoristnost, odvisnost, hiranje in smrt, v razvitih deželah je danes enostaven ambulantni poseg, ki milijonom ljudi bistri pogled tja v pozno starost. Neki zdravnik se je opravil v himalajsko vas, kjer je bilo na višini 4000 metrov zaradi vpliva sonca pol vasi slepe zaradi sive mrene. V neki kolibi je odprl ambulanto in ljudem kar sede, na pručki, povrnil vid. To se zdi kot čarovnija. V resnici je predvsem tehnologija.

Vid je čut, ki se večini ljudi zdi najpomembnejši, oko in vid mnoge kulture enačijo z razumom; v vrsti jezikov, tudi v slovenščini videti pomeni razumeti, biti slep pa nerazumen ali neveden. Jeziki so polni metafor v zvezi z očmi, in mnoge upravičeno iritirajo slepe ljudi: odpreti nekomu oči, biti slep za resnico, božje, oko, ki vse vidi, oko kot ekvivalent sonca, oči ne lažejo, oči so ogledalo duše, eno gleda čas, drugo je obrnjeno v večnost. Toda slepec ima v mitologiji tudi obraten pomen: kdor ne vidi banalnosti sveta, vidi več, dlje in globlje, uvidi lahko bistvo, je resnični videc. V nekaterih kulturah je eno samo oko, brez veke, simbol božjega spoznanja, a eno oko pri Kiklopu pomeni odklon in zlo; ponekod verujejo, da je tisto, kar nam omogoča vpogled v bistvo, tretje oko, točka med obrvema. Gledati namreč v tem smislu nikakor ne pomeni tudi videti, kaj šele doumeti, nasprotno, vid je lahko ovira za uzrtje resnice. Bogovi jemljejo vid tako za kazen kot zato, da bi ljudem pomagali spregledati. Če si bogovom všeč, ti vid tudi povrnejo. Če si zdravnikom »všeč«, enako.

Eno mojih velikih odkritij obdobja, ko oči ne delujejo, je poslušanje osebnega bralca. Moje navajanje na njegov glas, na njegovo interpretacijo, in njegovo vse bolj spretno vživljanje v vlogo bralca, posredovalca zgodbe. Vrnitev v daljni čas, ko si pravljico poslušal zaprtih oči, da si jo bolje »videl«. In potem, v samoti, zvočna knjiga. Izjemni roman Goldfinch Donne Tartt je v moji glavi odprl nov direktorij, ta knjiga v mojem spominu nima naslovnice, ne vrste papirja ne tipologije črk, moj spomin nanjo je neločljivo povezan z glasom interpreta, z njegovimi poudarki, ki, če bi prebrala tiskano izdajo, morda nikoli ne bi bili moji, zdaj pa so, za zmeraj. Tista neverjetna interpretacija Rusa, ki govori ameriško. Tako kot otroci sprejmejo naše uprizarjanje zgodbic, tako kot je nekoč radio igral resno vlogo posredovalca zgodb tistim, ki niso imeli knjig, niso znali brati ali niso imeli časa za branje. Ali ne dovolj dobrih oči. Svet skozi ušesa, nos, usta in dotik je definitivno drugačen svet, a ni konec sveta.