Situacija je absurdna. Vsakomur z začetniškim ekonomskim znanjem je jasno, da je Športni center Pohorje zaradi preobsežnih finančnih bremen zrel za stečaj. Da 64 milijonov evrov terjatev, od tega skoraj 40 milijonov do bank, ki so se nakopičile v času direktorovanja Draga Rataja, družba ne bo nikoli zmožna odplačati. Če temu dodamo še podatek, da je ta mož firmam v skupini dal za kar okoli 30 milijonov evrov poroštev, postane stanje dokončno črno.

Kdor bi poznal samo te bilance in ne bi bil zaslepljen z lokalpatriotizmom, bi bil zgrožen nad prizadevanji občinskega vodstva, ki skuša lastniško prevzeti ali najeti to izgubarsko jamo in jo rešiti pred propadom. Da gre za nedovoljeno državno pomoč, bi kdo zavpil, ko bi izvedel, da občina s pomočjo svojih javnih podjetij že dva meseca zbira denar za plače zaposlenih v zasebni firmi.

Vendar je v tej otožni zgodbi treba pogledati širše. Športni center Pohorje je za Maribor »prevelik«, da bi ga pustili kar tako propasti. Pa ne samo zaradi dejstva, da bi stečaj sprožil infarkt turističnemu utripu na hribu in pod njim. Občino so kot mlinski kamen okoli vratu zavezala večmilijonska poroštva, ki bi v primeru stečaja potegnila njen proračun pod gladino. Zato skuša zdajšnje vodstvo z Andrejem Fištravcem na čelu razrešiti dilemo in doseči tak razplet, ki bi bil za občino manj slab.

Na njeno dodatno nesrečo so jo na drugi strani mize pričakali pogajalci iz Družbe za upravljanje terjatev bank, ki je prevzela lastništvo Športnega centra Pohorje od NKBM in NLB.

V slabi banki sicer javnosti vztrajno razlagajo, da imajo strategijo za rešitev Športnega centra Pohorje in jo dosledno zasledujejo. Kakšen je ta njihov scenarij, »žal ne morejo razkriti«. Zato je možno samo ugibati, zakaj doslej niso bili pripravljeni v svoje premoženje vložiti niti centa in jim ni nerodno, da lokalna skupnost namesto njih išče denar za plače zaposlenih. Z zdravo pametjo tudi ni mogoče pojasniti, zakaj si v pogajanjih sproti izmišljujejo nove in nove razloge, ki onemogočajo sklenitev pogodbe z mariborsko občino.

Najbolj verjeten se zdi odgovor, da v Ljubljani sploh ne vedo, kaj bi počeli s podjetjem iz Maribora. Če pa je res, da imajo zanj načrt, ni jasno, zakaj zavlačujejo in tvegajo, da Športni center Pohorje najprej ohromi splošna stavka, nakar se na podlagi predloga zaposlenih zvrne v stečaj. Potem bodo namreč izgubili vsi: mesto Maribor in tudi DUTB, ki bo lahko čez svojo naložbo, za katero je bila občina pripravljena odšteti 13 milijonov evrov, potegnila črto.

Če bi se to zgodilo, bi Maribor postal evropska posebnost. Najbrž bi bil edino mesto daleč naokoli, ki se lahko »pohvali«, da so mu crknili pivovarna, mestna vinska klet, nadškofija in smučarskoturistični center. V vrsto »saj ni res, pa je« atrakcij, ki bi jih razkazovali osuplim turistom, se utegne uvrstiti tudi najstarejši še delujoči dnevni časopis v državi, če bi ga lastnik prodal skrivnostnim kitajskim vlagateljem, ki bi se v navezi s svetovalci blizu občine in raznimi drugimi politično profiliranimi podjetneži iz Maribora očitno radi lotili še založniške dejavnosti.

Sezone katastrof v Mariboru skratka še zdaleč ni konec.