Za igranje na travi pravijo: ali jo ljubiš ali pa sovražiš. To zna potrditi tudi nemška teniška igralka Sabine Lisicki, ki vselej, ko se približuje turnir na sveti travi Wimbledona, zadiha s polnimi pljuči. Nič čudnega, doslej je nastopila šestkrat in se dvakrat uvrstila v četrtfinale (2009 in 2012), enkrat v pofinale (2011), lani pa celo v finale. Tudi letos ji gre odlično od rok, čeprav jo še vedno vsaj malce ovira poškodba rame, na poti do uvrstitve med najboljših 16 je preskočila teniško lepotico številka ena, Srbkinjo Ano Ivanović (6:4, 3:6, 6:1).

Da prav na najhitrejši podlagi dosega največje uspehe, ni nič čudnega, saj je znana po svoji agresivni igri, ki jo tekmicam vsiljuje tudi s pomočjo močnega servisa. Lani je tako servirala kar 297 asov, boljša od nje je bila le Serena Williams. Njen vzdevek je zato Bumbum, najhitrejšemu servisu pa so izmerili 200 km/h. Servis je njeno res močno orožje, saj dobi kar 74 odstotkov vseh iger na svoj servis, kar jo uvršča med peterico najboljših. »Ne vem točno, kaj se zgodi, toda travnata igrišča v Wimbledonu so mi že od nekdaj pri srcu. Na travi sem vedno dala vse od sebe, kot da je nekaj magičnega na tem mestu. Zdi se mi, da ta magija deluje celo na mojo poškodovano ramo, ki me skorajda nič več ne ovira.« Čeprav ji trava kot igralna površina ustreza, je imela vrsto let z njo tudi specifične težave – nanjo je bila alergična. Toda alergijo so s pomočjo zdravil seveda umirili in danes lahko na tej hitri podlagi zgolj uživa.

Toda zmagovalki treh turnirjev WTA, ki je bila najvišje uvrščena na 12. mesto svetovne lestvice (21. maja 2012) in je doslej zaslužila 4,7 milijona ameriških dolarjev, prav nič ni bilo podarjenega. Njeni starši, ki so leta 1979 emigrirali s Poljske, kljub visoki izobrazbi (oče ima doktorat športnih znanosti, mama je slikarka) niso bili premožni, zato ob začetkih kariere – teniško žogico je začela udarjati pri sedmih letih – na turnirje ni potovala z letalom, temveč jo je z avtom prevažal njen oče Richard, ki je tudi njen trener. »Starši so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da sem lahko igrala tenis, zato sem jim hvaležna. Oče je delal od osmih zjutraj do devete zvečer, da je zaslužil dovolj za moje treninge. Kljub temu sem morala veliko turnirjev odpovedati, saj zanje enostavno nismo imeli denarja,« se spominja visokorasla (v višino meri 1,78 metra) blondinka, ki na poljske korenine ni pozabila: ob nemščini in angleščini namreč obvlada tudi poljščino.

Njena druga domovina so že deset let Združene države Amerike. Znanje in izkušnje je nabirala na sloviti teniški akademiji Nicka Bollettierija v Bradentonu na Floridi, kjer danes, ko nima več finančnih težav, tudi živi. V prostem času najraje bere in posluša glasbo, med svetovnim nogometnim prvenstvom seveda navija za nemško reprezentanco, pri prehrani pa mora paziti, da uživa zgolj živila brez glutena, saj je nanj alergična.

Ker je najboljša nemška teniška igralka, jo ves čas primerjajo s Steffi Graf, nekdanjo številko ena in zmagovalko kar 22 turnirjev za veliki slam, od tega sedmih v Wimbledonu. Toda 25-letna Sabine se zaveda, da primerjava ni na mestu. »Kar je Steffi uspelo doseči, je nekaj neverjetnega, nekaj, kar je nemogoče ponoviti. Trudim se, da bi bila karseda dobra, bomo videli, kam me bo to pripeljalo. Vse dokler bom vsak dan dala vse od sebe, bom zadovoljna z doseženim. Seveda imam svoje sanje in za njihovo uresničitev trdo delam. In če bi lahko izbrala turnir, na katerem si res od srca želim zmage, bi bil to Wimbledon.« Z legendarno Nemko, ki se je leta 1999 poslovila od profesionalnega igranja tenisa in za katero mnogi pravijo, da je najboljša vseh časov, se poznata, saj sta večkrat skupaj trenirali v Las Vegasu. »Je izjemna ženska. Žal sem lahko njene dvoboje spremljala zgolj po televiziji. Imela je ogromen vpliv na razvoj tenisa v Nemčiji.«