V Sloveniji gradbeni trg pri večjih državnih poslih obvladujejo tri tuja podjetja: avstrijski Strabag s slovensko podružnico, češki OHL ŽS in hrvaško Gradbeno podjetje Krk. Pot na slovenski trg so jim utrla slovenska gradbena podjetja, ki so se znašla v takšni ali drugačni stiski – največkrat glede referenc, ali pa gradbeni botri in odvetniške družbe. Jože Renar, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala, je prepričan, da je prihod tujih podjetij logična posledica sistema javnega naročanja gradenj v Sloveniji. »Naša podjetja se takšnemu načinu ne morejo več prilagajati, saj pod takšnimi pogoji dolgoročno niti teoretično ne more jo poslovati,« pojasnjuje. Prepričan je, da bo tujcev pri nas vedno več, prihajali bodo postopoma, premo sorazmerno s pešanjem domače ponudbe.
Iz tujine ne pride nič, tujci poberejo le dobiček
Večini tujih podjetij je skupno, da jih na slovenskih gradbiščih pravzaprav ni, tam tudi ni njihovih delavcev, ne mehanizacije. Tam so zgolj slovenski gradbinci, podizvajalci tujih gradbenih podjetij, ki poberejo drobtine in so na koncu tujcu še hvaležni za po sel. »Kje pa, tujci na gradbišče naj večkrat ne pripeljejo ničesar – ne delavcev, ne materiala, ne orodja, ne mehanizacije, ne nadzornikov; kvečjemu enkrat na mesec pridejo pogledat razmere in podpisat naloge,« nam je razmere opisal eden od slo venskih podizvajalcev, ki se zaradi tega, da bo še dobil kakšen posel s tujci in pobral drobtine ter životaril, ne želi izpostavljati.
Že samo bežen pregled seznama odprtih gradbišč pove, da tujci pobirajo najobsežnejše in zato tudi cenovno najdražje gradbene projekte. V milijardo vrednem poslu gradnje TEŠ 6 bodo slovenski izvajalci pobrali le nekaj odstotkov del. Strabag ima z državo podpisano 112-milijonsko pogodbo za gradnjo regijskega centra za ravnanje z odpadki v Ljubljani, poleg tega gradi kolesarsko povezavo med Rogaško Slatino in Bistrico ob Sotli (3,5 milijona evrov) ter je partner pri gradnji zunajnivojskega križanja ceste pri Šentjurju (15 milijonov evrov). Za vse posle ima najete slovenske podizvajalce.
OHL ŽS iz Češke nadaljuje skoraj 22 milijonov evrov vredno gradnjo škofjeloške obvoznice. Čehi so dobili tudi edini večji projekt na slovenskih državnih cestah – med Dolenjo Trebušo in Želinom obnavljajo odsek na Keltiki, pogodba z Direkcijo RS za ceste je vredna 7,3 milijona evrov. Na terenu resnično gradijo Slovenci: v Škofji Loki Gorenjska gradbena družba in Iskra sistemi, na Keltiki Cestno podjetje Nova Gorica (CPG) in Zidgrad Idrija.
Prav tako na severnem Primorske francoska družba OTV gradi 21 milijonov evrov vredno centralno čistilno napravo za tri goriške občine. Gre za največji gradbeni projekt v regiji doslej, podizvajalci so znova CPG-jevci. Gradbeno podjetje Krk iz Hrvaške pa je dobilo posel pri gradnji ilirskobistriške obvoznice. Pogodba je vredna 11,5 milijona evrov. Vsa druga gradbena dela na slovenskih cestah, ki jih izvajajo slovenske družbe, so v primerjavi z naštetimi drobiž.
Damping, garancije in reference
Tujci so posel dobili z dampinškimi cenami, referencami ali lažje pridobljenimi bančnimi garancijami. Renar je prepričan, da se bo damping prej ali slej nehal, prav tako tudi nenormalne zahteve po bančnih garancijah, saj nihče ne bo hodil v Slovenijo gradit zato, da bi na dolgi rok ustvarjal izgubo. Sprašuje pa se, katera od domačih družb bo dotlej preživela. Če pa tujci že ne dobijo posla z dampinškimi cenami, po dampinških cenah dela zanje izvajajo naši podizvajalci. Spuščajo se pod vsako ceno, samo zato, da posel dobijo, kar pa dolgoročno vodi v propad. Podjetja niso več sposobna vlagati v zaposlene in razvoj.
Kristjan Mugerli, direktor Cestnega podjetja Nova Gorica, z odprtim trgom načeloma nima težav, a ko vidi, kako trg regulirajo, bolje rečeno zapirajo sosednje države, mu ni povsem vseeno. V Avstriji, Italiji in na Hrvaškem tuja gradbena podjetja nimajo kaj iskati. Jože Renar iz zbornice gradbincev ga dopolnjuje, da je Slovenija s svojo zakonodajo, javnim naročanjem, delovanjem pravne države, delovanjem inšpekcij ter tudi s postavljenim okvirom za zbornično delovanje in vodenja socialnega dialoga s sindikati postavila gospodarski sistem, ki je bistveno različen od modelov naših treh sosed in tudi preostalih držav Evropske unije. »Zato se na zbornici vedno pogosteje sprašujemo, ali država to počne namerno, iz nevednosti ali iz brezbrižnosti. Slovenski model gradbeništva v nasprotju z omenjenimi državami ne vodi v običajno in povsem legalno zaščito domačih proizvodnih zmogljivosti in pripadajočih delovnih mest na področju gradbeništva, kot jo omogoča okvir EU,« opozarja.
Strah pred združevanjem
So se slovenska podjetja sposobna združiti in skupaj nastopiti proti tujcem? Težko, pravijo ljudje iz gradbeništva (sogovorniki, ki zaradi posla, razumljivo, ne želijo biti imenovani). »Potem nam bodo znova očitali kartelno dogovarjanje, vnovični pojav zemonskega klana in kriminalno početje,« naštevajo. Renar pa meni, da se združevanja vendarle že dogajajo in da se bodo v prihodnje pogosteje. »So pa pri tem velika ovira slovenski javni naročniki z nenormalnimi zahtevami po bančnih garancijah, kar pospešeno znižuje in na koncu blokira garancijski potencial tudi najboljših slovenskih podjetij v panogi,« je prepričan.
O prihodnosti slovenskega gradbeništva bo morala torej prva razmisliti država. Če bo večje gradbene posle oddajala v paketu in zanje zahtevala milijonske bančne garancije, slovenske družbe ne bodo več samostojno gradile, počasi bodo postale le še oddelki tujih družb. Če bo država naložbe razdelila, bo zagotovo zanje plačala več. Pa jo bo to na koncu tudi dejansko stalo več?