Čeprav se v zadnjih letih čedalje več mladih vse hitreje odseli od doma, v Sloveniji še naprej prevladuje tako imenovani mediteranski vzorec. Pri starših po zadnjih podatkih Eurostata iz leta 2012 še vedno živi 61,5 odstotka starih od 18 do 34 let, od doma pa se odselijo pozno – v povprečju pri 29 letih – kar nas uvršča v sam vrh EU.
Ne smejo niti prijaviti prebivališča
A večina mladih si tako kot nekoč njihovi starši želi svoje stanovanje, pravi soavtor raziskave Mladina 2013 dr. Rudi Klanjšek. Razlogi, da do njega ne pridejo, niso samo ekonomski. »V raziskavi Mladina 2010 je bilo ugotovljeno, da okoli 60 odstotkov mladih, ki so zaposleni za nedoločen čas, kljub temu živi doma,« navaja dr. Klanjšek. Avtorji raziskave so ugotovili, da je selitev od doma močno povezana tudi z razpoložljivim prostorom, torej ali imajo starši hišo. Hkrati pri odločitvi za selitev na svoje ni pomembna le redna zaposlitev, temveč tudi višina dohodkov, ki pa so med mladimi večinoma nizki. Ne nazadnje pa se jim od doma ne mudi, ker jim pri starših praviloma ni hudega. »Ekonomski dejavniki gotovo niso edini, ki vplivajo na odločitev o selitvi na svoje. So pa seveda pomembni in v tem smislu se je situacija v zadnjih letih gotovo poslabšala,« pravi dr. Klanjšek in pri tem omenja brezposelnost, višino neto plač, vse bolj negotove oblike zaposlovanja...
Kaj bi torej mladi v takšnih razmerah potrebovali? V Mladinskem svetu Slovenije (MSS) ugotavljajo, da si nakup stanovanja lahko privošči le peščica mladih, ki jim pravzaprav pomagajo starši, zato so po njihovem rešitev predvsem najemniška stanovanja. Pri tem bi morala država poskrbeti za posebne ugodnosti za iskalce prvih stanovanj, pridobivanje (neprofitnih) najemniških stanovanj, državna poroštva za posojila, ne nazadnje pa tudi za ureditev obstoječega najemniškega trga. »Problem je že prijava prebivališča, ki bi morala biti čisto osnovna pravica najemnikov,« opozarjajo v MSS. Ker se tržni najemi večinoma dogajajo na črnem trgu, je kršitev pravic najemnikov veliko, najemodajalci pa se pogosto vedejo tako, kot da lahko s svojim stanovanjem počnejo, kar želijo, pripovedujejo v MSS. Med kršitvami pogosto zasledijo zaračunavanje stroškov vzdrževanja in investicij najemniku, nepravilno obračunavanje tekočih stroškov, nepravilnosti in netočnosti v najemnih pogodbah, pa tudi nenapovedane vstope v stanovanja v odsotnosti najemnikov.
Računi brez krčmarja
Zadnji osnutek novega nacionalnega stanovanjskega programa, ki daje poudarek ureditvi najemniškega trga in bo v javni obravnavi do konca septembra, gre po njihovi presoji v pravo smer, toda bojijo se, da bodo ukrepi ostali le na papirju. Med njimi ministrstvo za infrastrukturo in prostor predvideva davčne spodbude oziroma razbremenitev najemodajalcev, uvedbo stanovanjskega dodatka (kot socialnega transferja) namesto neprofitne najemnine, nadomestitev vsakega prodanega javnega najemnega stanovanja z vsaj enim novim, gradnjo novih javnih najemnih stanovanj, pa tudi uvedbo garancijske sheme za mlade, po kateri bi ti prišli do ugodnih bančnih kreditov oziroma državnih poroštev zanje. »Vemo, da bo vse to stalo veliko, hkrati pa vsi pravijo, da v javni blagajni ni denarja. Nismo prepričani, da bo kaj uresničeno, sploh glede na to, da je bil osnutek novega programa pripravljen že dvakrat, pa potem iz tega ni bilo nič,« opozarjajo v MSS in dodajajo, da bi bilo bolj smiselno, predvsem pa ceneje, če bi se namesto v gradnjo novih najemniških stanovanj država usmerila v obstoječi stavbni fond. »Vemo, da je stanovanj v Sloveniji dovolj. Imamo 175.000 praznih stanovanj, ki bi jih bilo treba obnoviti in spraviti v promet.«
Dr. Klanjšek medtem rešitev za stanovanjske probleme mladih vidi povsem drugje. V novih delovnih mestih. Teh država ne more zagotoviti, se zaveda, lahko pa zagotovi primerne pogoje tistim, ki delovna mesta odpirajo. Toda ne z večjo fleksibilizacijo dela, nižjimi davki ali spodbujanjem gospodarske rasti kar tako. »Rešitve je mogoče najti le znotraj iskanja novega ravnovesja na nadnacionalni ravni, predvsem v smislu večje obdavčitve premoženja, zapiranja davčnih oaz in upora proti 'dirki proti dnu', tudi na področju davkov. Šele potem bodo vnovič vzpostavljeni pogoji, ki bodo omogočali tisto, za kar se zavzema osnutek stanovanjskega programa.«