Štiri mesece po uspešnem zagovoru doktorata Nade Verdel, ki je raziskovala »spominske« lastnosti vode, še nič ne kaže, da bo doktorski naziv tudi kmalu podeljen. Mladi doktorji, ki so doktorate na ljubljanskih fakultetah letos zagovarjali kasneje kot Verdelova, so bili večinoma že slovesno promovirani. Doktorat o vodi, ki se dotika homeopatije in je v naravoslovni znanstveni srenji povzročil velik pretres, pa je »obtičal« v pravniških mlinih med univerzo in biotehniško fakulteto.
Fakulteta čaka univerzo
»Upam, da bo Verdelova promovirana čim prej,« je včeraj dejal rektor ljubljanske univerze, profesor Ivan Svetlik. »Če le ne bo naša pravna služba našla v postopku kakšnih napak,« je dodal. Ta dostavek je pomenljiv. Senat biotehniške fakultete, kjer je doktorska kandidatka marca 2012 na prvem zagovoru padla, je namreč maja letos na rektorat univerze naslovil prošnjo za »pojasnila razlogov in pravno podlago za postopek ponovnega zagovora«. Pravna služba, pravi Svetlik, zdaj to zadevo preučuje in pripravlja odgovor.
Zaplet je nastal, ker je namesto na matični fakulteti Verdelova v drugo doktorat zagovarjala kar na univerzi. To ji je univerza omogočila še pod vodstvom prejšnjega rektorja, Radovana Stanislava Pejovnika. Kot kaže zapisnik seje senata univerze iz novembra 2012, je Pejovnik tedaj pregledal univerzitetna pravila in ugotovil, da takšen primer – da je kandidat pripuščen na zagovor, vendar ga potem ne opravi – ni predviden. Kaj potemtakem storiti s kandidatom, če je zagovor negativen, so se spraševali v rektoratu. »Postopek v dvomu ne sme biti v škodo kandidata,« je argumentiral Pejovnik in predlagal senatu biotehniške fakultete (BF), da o zadevi glasuje ponovno. Vendar je senat BF predlog zavrnil.
»Na univerzi je vse potekalo po pravilih, problem pa je nastal na biotehniški fakulteti, kjer so kandidatki sprva sploh omogočili, da je prišla do zagovora,« je včeraj zatrdil Pejovnik. Prepričan je, da bi morali na fakulteti – če bi menili, da tema ali izdelava doktorata nista primerni – postopke pravočasno zaustaviti. Ker pa so zagovor dovolili, je to pomenilo, da kandidatka lahko doktorira, je prepričan Pejovnik. Iz tega razloga so potem na univerzi Verdelovi omogočili drugi zagovor – v komisijo so vključili tudi dekana biotehniške fakultete in novega rektorja univerze Ivana Svetlika – ter njen doktorat potrdili.
Zvonjenje po toči
Na uglednem znanstvenem internetnem blogu Kvarkadabra so se v preteklih tednih pojavile ostre kritike tako doktorata kot ravnanja univerze. Verdelovi očitajo, da je preučevala lastnosti vode, ki z uporabljenimi raziskovalnimi metodami sploh niso dokazljive. V pogovoru za Dnevnik je profesor Dušan Hadži s Kemijskega inštituta, ki lastnosti vodikovih vezi v molekulah vode preučuje že šestdeset let, pojasnil, da trajno spreminjanje lastnosti vode, kot ga predvideva homeopatija, tudi ob najsodobnejših raziskovalnih postopkih ni utemeljeno, kaj šele, da bi ga bilo mogoče dokazati. Nekateri naši sogovorniki iz naravoslovnih vrst, ki zaradi občutljivosti tematike niso želeli biti imenovani, pa so nas opozorili, da se s potrditvijo takšnega doktorata na univerzi odpirajo vrata raznolikim »psevdoznanostim«, ki naj bi bile povezane tudi s kovanjem dobička na račun zavedenih potrošnikov. Razmerje med znanstveno uveljavljenim preučevanjem vode in preučevanjem »spomina vode« so primerjali z razmerjem med astronomijo in astrologijo. »Kdor ne bo mogel doktorirati na fakulteti, bo poslej lahko doktoriral pri rektorju,« je situacijo poenostavljeno opisala naša sogovornica, raziskovalka na Kemijskem inštitutu.
Tako preproste zadeve seveda niso. Odprto ostaja namreč vprašanje, zakaj so kandidatko na biotehniški fakulteti sploh »pripeljali« do zagovora. Zapisniki sestankov, ki jih hranimo v uredništvu, sicer kažejo, da se je več profesorjev skušalo sporni zadevi izogniti in so se z različnimi izgovori iz komisij izločali. A so jih nadomeščali z novimi. Šele komisija na zagovoru je bila tista, ki je doktorat zavrnila. Takrat pa je bilo – glede na pravila – morda res že prepozno.
