Slovenci v Zagreb namesto na Otočec

Drugi dan z obiskom podrli rekord

INmusic Zagrebčani sprejemajo kot dogodek, ki ima močan kulturni in turistični pečat ter pripomore k večji prepoznavnosti Hrvaške v svetu. Taksisti pripovedujejo, da imajo med festivalom toliko pozivov, da jih je celo preveč in ne morejo vsem ustreči. Tudi hoteli so popolnoma zasedeni. »Letošnji drugi večer smo podrli rekord v prodaji vstopnic za posamezni dan. Nikoli v vseh devetih letih festivala jih za en večer nismo prodali več kot 25 tisoč. A tokrat smo jih,« se je z uspešno prodajo torkovih vstopnic pohvalil član ekipe festivala INmusic Marko Perožić in dodal, da imajo počitnic oziroma prostih dni, zdaj, ko je vsega konec, bolj malo, saj se priprave na nov festival začnejo že septembra. O katerih velikih imenih razmišljajo tokrat in ali si koga še posebej želijo videti na odru ob jezeru Jarun, ni želel govoriti. Poudaril je le, da se večinoma osredotočajo na aktualne glasbene izvajalce in jih skušajo v Zagreb pripeljati, ko so na vrhuncu svoje kariere.

Prav tako ni želel konkretizirati o proračunu letošnjega festivala, iz neuradnih virov pa smo izvedeli, da je ta letos znašal milijon evrov. Je pa povedal, da z mestno občino, ki je v njih prepoznala trajnega partnerja, vedno bolje sodelujejo in da jim ta nudi podporo na vseh področjih. »Če se že moramo primerjati, bi lahko rekel, da je INmusic hrvaški Exit, saj je to edini hrvaški festival, ki na tem nivoju nudi tako kakovostno glasbeno ponudbo in je prepoznaven v Evropi. Samo v našem kampu imamo štiri tisoč tujcev, od tega jih je 90 odstotkov iz Velike Britanije in Slovenije. Prvi imajo zelo razvito festivalsko kulturo, drugi pa ste blizu. Vseeno bi radi v prihodnjih letih privabili še več tujcev in ta delež tujih obiskovalcev, ki jih je zdaj 30 odstotkov, še povečali,« pojasnjuje Perožić.

Ne privabljajo s pop zvezdami na prvo žogo

V torek je vreme kljub slabim napovedim ostajalo suho in dogajanje na vseh treh osrednjih odrih se je odvijalo nemoteno. Publiko je na glavnem odru že nekaj po 18. uri ogrevala kalifornijska keltska punk skupina Flogging Molly, dve uri kasneje se je množica, ko so na prizorišče prikorakali avstralski hardrockerji Wolfmother, že občutno povečala in razživela. Zdelo se je, da je poleg njih na oder prišel še duh Jacka Whita, ki je kasneje strašil tudi med nastopom The Black Keys. Wolfmother so navdušili s svojo uigrano rockersko držo, ki bi jo instrumentalno lahko uvrstili nekje med Led Zeppelin in Deep Purple, vokal Andrewa Stockdala pa med Ozzyja Osbourna in prej omenjenega Jacka Whita. Najglasnejši odziv sta poželi pesmi New Moon Rising in z grammyjem nagrajena Woman. Še preden so končali, je na skritem odru (Hidden Stage) svoj nastop začel najprepričljivejši med slovenskimi predstavniki (nastopili so tudi denimo The Canyon Observer in Your Gay Thoughts) – N'toko. Pravzaprav se je takrat pokazala masa slovenskih obiskovalcev, ki je pod odrom začela peti slovensko himno, kar je izzvalo porogljivo reakcijo enega od prisotnih, ki se je zadrl: »Janez Janša!« Očitno naša politika odmeva tudi zunaj meja in je ne znamo pustiti doma – tudi takrat ne, ko gre za kulturni dogodek. To je opazil tudi nastopajoči, ki je publiko retorično vprašal: »Takoj, ko Slovenci prestopimo mejo, pa kar naenkrat postanemo zavedni?«

Okoli tisoč ljudem je N'toko na najmanjšem od treh odrov ponudil profesionalen in energičen nastop – poleg Laibacha ga zlahka uvrstimo v sam vrh najboljših slovenskih izvoznih glasbenih artiklov. »Tuja publika me po navadi spozna šele na nastopih, saj zunaj koncertne scene težko naletijo na mojo glasbo. Vedno znova pa sem presenečen, kje vse me najdejo slovenski ljubitelji glasbe,« nam je po nastopu povedal N'toko in dodal, da je INmusic našel zelo dobro nišo, saj publike ne pritegne z velikimi pop zvezdami na prvo žogo, temveč z aktualnimi imeni indie scene in velikani rockovske alternative.

Black Keys ujeta v nihanje jakosti zvoka in razpoloženja

Ko so na drugem največjem odru (World Stage) končali nekoliko monotoni, a zato vseeno zelo dobro obiskani Bombay Bicycle Club, so na velikem odru ob pol polnoči dokaj potihoma začeli The Black Keys. Kakovost in jakost zvoka sta nihali, kot sta nihala tudi razpoloženje in evforija občinstva, ki se je zbudilo le ob večjih hitih, kot so Gold On The Ceiling, Tighten Up in Lonely Boy. Ves čas se je skozi zvočno kuliso spet prikazoval duh Jacka Whita, ki je v nedavnem intervjuju za Rolling Stone priljubljeni bluesrockerski dvojec obtožil, da sta si od njega »izposodila« zvok. Kasneje se je za to izjavo sicer opravičil, a nekaj resnice v tem zagotovo je.

»The Black Keys sta me, kot tudi večino publike, v dobršni meri s svojim neprepričljivim nastopom pustila ravnodušnega. Temu je botrovala tudi jakost zvoka, ki je nihala in bila več kot prepotiho – kitare se na trenutke denimo sploh ni slišalo, prav tako ni bilo začutiti prave energije in usklajenosti. Tudi pavze med komadi so bile absolutno predolge. Upam, da je vzrok iskati v tem, da gre za začetek njune turneje,« je tretji evropski nastop The Black Keys na aktualni turneji komentiral Tomaž Pezdirc, glasbeni urednik in dolgoletni obiskovalec koncertov.

Sklepni večer je, poleg dežja in blata, minil v znamenju MGMT, ki so s sabo pripeljali tudi svoj podaljšek (skupino Kuroma), in Pixies. Prvi so kljub skeptičnim napovedim organizatorjev, da bo zadnji dan zaradi slabega vremena prinesel majhno število obiskovalcev, dodobra napolnili travnik pod glavnim odrom. A vzdušje je nihalo tudi pri psihedeličnemu pop dvojcu – in tudi tu se je publika odzivala večinoma na (starejše) radijske oziroma MTV-hite (Kids, Time To Pretend, Electric Feel), novejše in mirnejše izvedbe pa so ostale tako rekoč spregledane. Za druge (bostonske alternativce The Pixies), ki so nastopili kot zadnji in odigrali kar 28 pesmi, pa se številni strinjajo, da je šlo za najboljši nastop na glavnem odru letošnjega festivala.