Parlamentarnih volitev decembra 2011 se ni udeležilo 34,4 odstotka volilk in volilcev. 19.219 glasovnic ali 1,7 odstotka oddanih glasovnic je bilo neveljavnih. Več kot tretjina volilnih upravičencev torej ni hotela sodelovati na volitvah. Zakaj?

Z desetimi posamezniki, ki ne hodijo na volitve ali oddajo neveljavno glasovnico, smo se pogovarjali, zakaj in kdaj so sprejeli to odločitev, pod kakšnimi pogoji bi bili pripravljeni sodelovati ter kako razumejo in kaj pričakujejo od demokracije.

Sogovornike, upoštevajoč njihove želje, navajamo le z imeni, dodali pa smo njihovo izobrazbo oziroma trenutni status. Prihajajo iz Notranjske, Primorske, Gorenjske in Štajerske. Nekateri so aktivni v različnih lokalnih iniciativah, drugi sodelujejo v okviru anarhistično organiziranih avtonomnih prostorov in socialnih centrov, spet tretje popolnoma okupira ritem preživetja in delovnik samozaposlenih, le en sogovornik je zaposlen za nedoločen delovni čas. Gre za ljudi mlajših generacij, do petdesetega leta starosti. So odgovorni posamezniki, ki demokracijo jemljejo resno. Njihovi razmisleki opozarjajo na nezadostnosti sedanjega sistema in pričajo o doslednem uporu diktatu izbire med neprepričljivimi opcijami.

Kaj je aktivno državljanstvo?

Romana je profesorica kemije in tehnike, ki ni nikoli volila. Ko je odraščala, je gledala mamo, ki je redno hodila na volišče, in očeta, ki nikoli ni in ne voli. »Ko sem se kot mlada odločila, da ne grem na volitve, je šlo predvsem za to, da v nobenem od programov strank nisem našla stališč, s katerimi bi se strinjala. Z leti se je moja drža izjasnila. Ne gre za to, da ne bi imela časa ali da ne bi poznala programov strank. Preprosto ne verjamem v predstavniško demokracijo, kakršna je in kjer gre bolj ali manj za vladanje elit državljanom, ki naj jim kot ovce sledijo. V tej zgodbi ne želim sodelovati. Že zelo zgodaj sem postala prostovoljka, angažirana v lokalni skupnosti, delala sem s starejšimi in mlajšimi. To še vedno počnem. Tako spreminjaš resničnost in si aktiven državljan. Verjamem v delovanje od spodaj, v okolju, kjer si in kjer sodeluješ pri stvareh, ki se tičejo tebe in ljudi, ki te obkrožajo.« Pravi, da bi raje plačala kazen, kot šla na volitve, tudi če bi bila udeležba obvezna. »Ljudje, ki gredo samo na volitve in se tam njihovo politično delovanje začne in konča, so zame pasivni državljani. Verjamejo, da je dovolj, da so nekaj obkrožili.«

Tudi govorica »novih strank«, ki so izšle iz protestov, razlaga, se prehitro zvede na stare stavke, ki le tekmujejo, kdo je močnejši in ima bolj prav, ni pa sodelovanja. »Zato rešitve iz parlamenta ne delujejo v praksi. Kajti ljudem se ne zdijo smiselne, niti jih ne čutijo za svoje. Tako imamo šole, zdravstvene domove in urade, kjer ne deluje nič ali kjer deluje vse. Vse je odvisno od zaposlenih in kako uresničujejo demokracijo v svojem delovnem okolju. Če so ljudje okej, je vse super, če niso, ni. To nima nobene zveze z vlado ali s parlamentom.« V stranke ne verjame, niti ne vidi med njimi razlik. Pravi, da po volitvah na koncu vsi le izpolnjujejo politiko, ki jo narekujejo ali tuji vlagatelji ali EU. »Da države ne razumemo kot nečesa, kar je naše, se najlepše kaže pri plačevanju davkov. Vsi se mu izogibajo in plačajo ne zato, ker bi v tem videli smisel in uresničitev želje, da živijo v socialni in pravični državi, ampak ker država to zapove. Na koncu pa goljufamo sami sebe.«

Podoben razmislek ima na drugem koncu Slovenije Matic. Gradbeni tehnik zase pravi, da ga politika na začetku ni kaj dosti zanimala in je volil, kot je volil njegov oče. Nato je pri 23 letih začel resneje slediti politiki in kmalu nehal hoditi na volitve. »Volitve so zame medijski cirkus na nekaj let, ki naj bi ljudi preslepil pred tem, kar se v resnici dogaja. Vsi te želijo prepričati, da jim oddaš svoj glas, nato pa bodi štiri leta tiho. Volitve naj bi bile trenutek, ko lahko nekaj spremeniš in si aktiven državljan, a je to politično gledano najmanj pomemben dogodek.« Edine razlike med strankami vidi v odnosu do rimskokatoliške cerkve in druge svetovne vojne. »To je ob položaju, v katerem smo, popolnoma nepomembno.« Demokracija je zanj odraz volje ljudi v javnih politikah. To, da praktično vse politične opcije zagovarjajo fleksibilizacijo dela, je dokaz, da v Sloveniji velja ravno obratno. »Najdite mi človeka, ki si bo želel, da ga laže odpustijo in izkoriščajo.« Pravi, da bi si želel sodelovati v demokraciji. Našteva primere obvezujočega participatornega proračuna, načela pretočne demokracije in skupščin prebivalcev kot mehanizme vsebinskega sodelovanja. »A volitve so v naših razmerah nesmiselne. Ključno je vedeti, da tudi če greš volit, a se takoj naslednji dan ne organiziraš, povežeš in ne oblikuješ oblik pritiska za politike, ki so ti pomembne, je enako, kot če ne bi volil.« Našteva razočaranja, ko je ena opcija po prevzemu oblasti izpeljala vse tisto, pred čimer je prej svarila in zaradi česar je kritizirala drugo opcijo. »Vendar možnosti vpliva vedno obstajajo. Konec koncev so obstajale tudi v monarhiji. Toda sistem, kot je zastavljen sedaj, ljudi odvrača od sodelovanja. Hitreje uničujejo, kot lahko kaj popraviš. V ustavi je prepovedano, da bi državljani odločali o čemerkoli, kar je vezano na javni proračun. To je nesmisel. Politik pa lahko v enem dnevu sprejme odločitve, ki bodo škodovale državi naslednjih dvajset let.«

Opozarja na občutek nemoči kot ključno orodje ohranjanja pasivnih, nemočnih, deziluziranih množic. »Sistem nekam gre, in če nič ne narediš, da se ga ustavi ali preusmeri, bo šel tja samo še hitreje. Tudi vodovodarja bi ustavil, če ti, namesto da bi popravil pipo, razbije stranišče. Ne boš skomignil in rekel, saj je plačan za svoje delo. Naša moč neelit je v tem, da nas je več. Če se bomo zanašali na to, da bomo za vse, kar naredimo, plačani, bomo delali za elite. Treba se je organizirati in podpreti iniciative, ki nas prepričajo in se nam zdijo pomembne ter družbeno potrebne. Kolikor jih poznam, pride vsakomur prav pomoč. Samo tako se bo kaj spremenilo.«

Lokalni, konkretni odgovori

Marija je doktorica zgodovine, ki se je pred leti odločila, da ima dovolj tega, da voli manjše zlo – odda svoj glas za eno opcijo le zato, da ne bi zmagala nasprotna. »Obstoječi politični sistem ne ponuja rešitev, ki bi bile potrebne,« razloži. »Nikjer ne vidim celostnega pristopa, ki bi ponudil odgovore tako na razvojno, družbeno, okoljsko kot gospodarsko krizo, v kateri smo. Enostavno ne vidim bistvenih razlik med političnimi opcijami, ne vidim sprememb, ko dobi oblast druga politična opcija. Zato me zanimajo konkretna dejanja in se mi zdi gram prakse dragocenejši kot vsa teorija. Tu pa se tudi pokaže omejena zmožnost sedanjih političnih strank.« Pravi, da ji je blizu gibanje Ubuntu, ki temelji na južnoafriški filozofiji človeškosti – vezi, ki povezuje vse človeštvo, ali bolje, človeške prijaznosti do soljudi. Gibanje Ubuntu se ukvarja z iskanjem odgovorov na področju kmetijstva, energije in naravnih virov, izobraževanja in duhovnosti kakor tudi globalnega gospodarskega sistema ter s problemi dolga, vsiljenega ljudem z obstoječim denarnim in bančnim sistemom. »V Sloveniji že sam vstop v politiko zahteva toliko spretnosti v komolčarstvu, da te to nujno zaznamuje in določi za naprej,« je prepričana zgodovinarka. »Prevladujejo nizkotne osebne diskreditacije. Živimo v času kričanja, kjer se je pozabilo na odgovornosti, ki jih prinaša naše mesto v družbi: kaj smo kot aktivni nosilci pravic dolžni povrniti družbi.« Odločno zanika, da bi bila njena drža apolitična. Enostavno ne pristaja več na to, da bi se ji še naprej vsiljevala trenutna oblika politike in političnega sistema.

Janez je volil le enkrat, kot 18-letnik na lokalnih volitvah. Trenutno brezposelni športnik pravi, da je hitro razumel, da z volitvami »daš svoj glas, voljo nekomu, ki nima zveze s teboj ali s tem, na kakšen način bi želel živeti v družbenem prostoru. Od tedaj nimam več volje, da bi sodeloval v tem, kako naj me nekdo predstavlja.« Pravi, da ga prepričajo druge oblike samoorganiziranja in družbenega delovanja. »Zgodovina parlamentarne demokracije uči, da čas zahteva nove orientacije. In verjamem, da z bojkotom volitev sporočaš novo aktivno misel, ki prevprašuje možne načine, kako se lahko človek izraža v družbi. V mnogočem je zgovoren naš odnos do hrane. Gremo v trgovino, kjer izbiramo, a na policah je že predhodni izbor, ki ga sedanji kapitalizem izvede tako, da doda emulgatorje, kemikalije, pesticide, vseeno kaj, da le prinaša dobiček. Če hrano dobiš iz lokalne skupnosti ali s skupnih obdelovalnih površin, je odnos oseben. Oživljajo se kmetije, ljudje se samoorganizirajo in si tako izborijo vsaj določeno polje odločanja.« To, pravi, je zanj temelj delovanja, ki ne pristaja na omejitve trenutnega političnega sistema. »Osebno me vedno znova šokira, da je denar, ki ga ni nihče izvolil, danes vpleten v vsak socialni stik in določa vse medčloveške odnose. Če skupnost ne bi bila podrejena zakonom denarnega sistema, bi delovala popolnoma drugače. Ni danih rešitev, ampak gre za premislek, kako lahko skupaj naredimo mnogo več kot vsak zase in kako zaradi neposrednega stika ravnamo tudi bolj moralno in etično.«

Diplomirani arhitekt Žiga razlaga, da bi si želel več delovati v lokalni skupnosti, a je vedno znova soočen s tem, da mora delati tudi po dvanajst ur na dan. Časa nato zmanjka. »Kapitalizem je nastavljen tako, da demokracije ne vzpodbuja, sodelovanja in soodločanja ljudi si v resnici ne želi. Gre za čisto sistemske ukrepe in mehanizme, ki bi lahko to omogočili in vzpodbudili.« Voliti je nehal pred leti. »Vedno sem želel voliti na podlagi trdnih argumentov in razmislekov. A imam vedno občutek, da ne vem dovolj, da mi ni uspelo do konca razvozlati, kaj zares pravijo stranke v svojih programih. In potem se mi zdi, da niti ne bi bilo odgovorno, da grem na volitve. Želim si, da bi na volitvah lahko oddal glas, za katerim bi stal. A še nikoli ni bilo te priložnosti. Da ljudje gredo na volitve zato, da volijo manjše zlo, pa se mi zdi grozno,« je jasen Žiga. Želel bi videti strokovne in resne programe o razvoju gospodarsko in socialno odprte družbe, več povezovanja urbanega in ruralnega, razvoj modernih, hitrih železniških povezav in infrastrukture. A trenutno ni nikogar, ki bi mu zaupal in ki bi ga prepričal. »Hkrati me razjezi, ko srednje in starejše generacije rečejo, naj mladi nekaj naredimo, na nas da stoji prihodnost. Morda res, a če v roke ne dobimo škatle, ki bi jo lahko nosili naprej in razvijali, ampak je vse raztreščeno in razsuto, je težko graditi naprej. Popolnoma se je pozabilo na prenos znanj s starejših generacij na mlajše, na mentorstvo in medgeneracijsko strokovno podporo,« opozarja arhitekt.

Iskanje izrazov svobode

Tina je brezposelna družboslovka, ki po enkratni izkušnji, ko je glasovala za »manjše zlo«, ne hodi več na volitve. Pravi, da je tudi argument, da neglasovanje krepi ekstremne stranke, ne prepriča. »Pri fašističnih strankah je mnogo pomembneje blokirati njihovo delovanje na vsakdanji ravni, kar zmanjša možnosti, da bi taka politika sploh imela mesto v javni govorici. Ne pa, da gremo enkrat na štiri leta volit proti. Sporočilo moje neudeležbe ni vreme niti to, da ni prave alternative. Ne gre za iskanje novih obrazov, ampak za to, da ne verjamem, da je znotraj obstoječega sistema mogoče postaviti novo, drugačno politiko. Sistemskih sil, ki lahko uničijo potencialno dobronamerne posameznike, je enostavno preveč.« Zanimajo jo radikalna enakost, eksistencialna gotovost, uresničevanje kreativnih potencialov, ki jih kapitalizem ne priznava ali jih odkrito zatira, horizontalno samoorganiziranje in delovanje zunaj ustaljenih struktur tako državnega kot nevladnega sektorja. »V kapitalizmu je edino, kar velja, več in hitreje. Več porabi, hitreje in več delaj! To te vklene v sistem, ki nato deluje proti tvojim lastnim interesom. Zato si moramo vzeti nazaj lastno časovnost, misliti o naših željah in potrebah ter odpirati prostor, da se lahko pogovarjamo o družbah in politikah onkraj parlamenta. Ni treba čakati, da vse razpade, ampak lahko že sedaj iščemo načine, kako zagotoviti, da bi dobrine, ki so na voljo, razdelili tako, da bi lahko vsi imeli vse in ne bo nikogar, ki ne bi imel nič.«

»TEŠ6, izbrisani, EU, Nato... ključni izzivi našega časa. Je kakšna razlika med programi strank? Nobene. Ni razlik med levimi in desnimi vladami. In v situaciji, ko nimam izbire, se lahko odločim tudi za lik stripovskega junaka, pa ne bo nobene razlike. Zato volim Miki Miško, Zvitorepca...,« razlaga pravnik, ki zato, da otrokom razloži pojem volitev in zakaj so na stavbi volišča zastave, vseeno odide tja. Hkrati, poudarja Blaž, mu ne more nihče očitati, da ni aktiven državljan. »Šel sem in jim povedal, kaj si mislim. Osebno se bolje počutim. Pred leti sem volil neko stranko, pa me je popolnoma razočarala, in tedaj sem si rekel, nikdar več. Na vsakih volitvah je vedno kak obraz, ki obeta, a ne more poznati vseh ljudi, ki stojijo z njim in ob njem.« In nujno sledi razočaranje. Želi si jasne filozofije, ki bi razložila, kam se lahko in kam naj se družba razvija glede gospodarstva, človekovih pravic in socialne varnosti. »Želim si politično vodstvo, ki se zaveda svoje vloge; vloge ustvarjanja prava, ki mora biti premišljeno in celovito, ki na podlagi etičnih izhodišč vodi državo odločno v neko smer. Mi od vstopa v EU in Nato ne vemo več, kam gremo.« Zavrača koncept domovine, a si želi močno državo, ki skrbi za interese otrok, za revne in šibke, za vse. »Moj interes je imeti močno državo z vodstvom, ki ve, kaj hoče čez pet, deset, dvajset let. Nam pa se dogaja, da ne znamo sprejeti niti nepremičninskega zakona.« Opozarja na zaprtost strankarskih list na volitvah in odrezanost parlamentarcev od volilcev. »Ne moreš jih poklicati, nimajo objavljenega elektronskega naslova, tam je le škatlica za petsto znakov, da jim lahko postaviš vprašanje. Nobenega stika z ljudmi in odgovornosti do državljanov ni. Hkrati pa se obnašajo, kot da se svet konča na Karavankah.«

Milena nikoli v življenju ni volila. Študentka pravi, da se ji to nikoli ni zdel prostor, kjer bi se lahko politično izrazila na način, ki bi ji ustrezal. Zavrača izsiljevanja, češ da je namesto bojkota treba biti odgovoren ter poln konkretnih alternativ. »Od nas želijo, da vseeno nekaj ponudimo in prodamo. Kajti to sistem predvolilnega boja zahteva. Če to sprejmemo, lahko zelo hitro pridemo do avantgardnih idej, da mora nekdo popeljati ljudi naprej. To pa mi ni všeč.« Spomni na Obamo, ki so ga mnogi videli kot lik velikega politika, ki bo začel drugačno politiko. »Toda postal je le dokaz, da en človek z obljubami ne bo rešil nič. Dejansko se je prevladujoča, kapitalistična misel z njim le utrdila. Trenja, probleme in boje, ki jih politika poskuša zakriti, je treba postaviti na plan in razkriti. Kajti gre za različne boje ljudi širom sveta, ki so ne glede na različne stopnje represije vendarle boji proti podobnim procesom, ki smo jim podvrženi v sedanjem kapitalizmu.«

Odgovornost znotraj neodgovornega sistema?

Vesna pravi, da sistem, v katerem živi, nima toliko zveze z demokracijo kot s kapitalizmom. Samozaposlena arhitektka razlaga, da politikom preprosto ne verjame, da bo šel njen glas res za stvari, v katere verjame. »Kot demokracijo bi si predstavljala sistem, kjer se glas ljudi posluša in upošteva. Danes, če hočeš nekaj narediti, moraš to narediti sam. Nikoli ni nobena stranka pristopila do mene in vprašala, kaj bi si želela. Če že, so govorili, za kaj so oni. Nekaj časa sem oddajala neveljavne glasovnice, a se mi je zazdelo, da o teh nihče ne govori. Tedaj sem si rekla, prav, če me tudi tu nihče ne sliši, bom tudi s tem nehala in enostavno ne bom šla več na volitve. Politiki sledim, a me nič ne prepriča. Včasih se mi zdi, kot bi gledala vrtec, ob tem, da se izkaže, da je še moj triletni nečak bolj zrel in odrasel.« Pravi, da si želi iskrenosti, jasnosti in odgovornega dela politikov. »Morali bi razumeti, da so tam, da skrbijo za interese celotne družbe. A se iz politike slabe prakse, neodgovornost in korupcija širijo skozi celo družbo. Nočeš biti pokvarjen, blefirati ali goljufati, a včasih se zdi, da te sistem sili v to. Mene peče vest, če imam na leto deset dni dopusta, in sem v zadregi, ali lahko prosim še za en dan, politiki pa se meni nič, tebi nič zlažejo o svojem spričevalu, diplomi... Ni spoštovanja, vsepovsod vsak gleda le, kako bo koga spodnesel. In bojim se, da tudi če daš eno zdravo celico med okužene, ima zelo malo možnosti, da preživi.«

Peter se je podobno kot drugi sogovorniki, potem ko je enkrat glasoval za manjše zlo, odločil, da se volitev ne gre več. Referendumov, razlaga, se še kdaj udeleži, če sam pri sebi preceni, da je vprašanje dovolj pomembno. Taki so bili referendumi o pokojninski reformi, pa o EU in Natu. »Po valu protestov po Evropi se mi zdi, da je jasno, da predstavniški sistemi nimajo več zaupanja večine. Parlamentarizem je preživeta forma, prek katere ne bomo mogli najti rešitev za prihodnost. Je forma preteklosti, ki jo bo treba pustiti za sabo. Če hočemo drugačno prihodnost, bomo morali iznajti nove oblike. Kajti program naslednje slovenske vlade je že napisan. Napisali so ga v mednarodnih finančnih institucijah, ki branijo interese kapitala, k nam pa pridejo prek priporočil OECD in evropske komisije. Ne glede na dobre namene se tem silam politiki ne morejo izogniti.« Prekerni delavec poudarja, da pride ključni trenutek po volitvah. »Treba se je organizirati in braniti lastne interese, ki so širše gledano interesi ljudi proti kapitalu. To je ključni boj. In v njem parlamentarizem ne more odigrati vloge, saj je sistem postavljen tako, da kapital vselej zmaga. Obstoječi družbeni red temelji na izkoriščanju, ker kapital podreja svojim interesom vse sfere družbe, kar vodi v bedo in revščino večine.« Svoj interes opisuje kot odsotnost strahu, kako preživeti iz meseca v mesec in kaj bo, če zboli, možnost dostopa do izobraževanja in kulture ter enakopravnost vseh, pri čemer je izpolnjenost potreb vseh predpogoj za izpolnjenost potreb posameznika. »Sedanja kriza je razbila ideološke iluzije, v katerih živimo. Vidimo, da kapitalizem in parlamentarna demokracija nista najbolj demokratična in najbolj pravična družbena ureditev. Vidimo, kdo ima v sistemu moč, kdo pobira dobičke in kakšno vlogo igramo mi, velika večina ljudi. Zato je več debat, prevpraševanj, razmišljanj, artikulacij in organiziranja. In zato je tudi oblik boja več.«