In če ste še posebej razpoloženi za ustvarjanje zmede med svojimi sogovorniki, predlagam, da iz rokava povlečete Adnana Januzaja, mladega nogometaša Manchester Uniteda, ki je ob začetku svoje reprezentančne kariere kolebal med kar petimi različnimi reprezentancami: med nastajajočo reprezentanco Kosova, kjer se je rodil; reprezentanco Srbije, katere del je bil njegov rojstni kraj v času njegovega rojstva; reprezentanco Albanije, domovino svojih prednikov; reprezentanco Belgije, kjer je po selitvi s Kosova odraščal; in reprezentanco Anglije, kjer trenutno živi in igra in kjer zasluži več, kot sta pri njegovih letih zaslužila Messi in Ronaldo. Kar človeka, prepričan sem, veže na določeno okolje vsaj tako močno kot njegov genski zapis.

Iz lastnih izkušenj vam lahko zaupam, da bi bilo najbrž laže raztolmačiti koncept pravne države tistim simpatičnim stričkom, ki se te dni igrajo vaških straž pred zaporom na Dobu, kot pa tašči med nedeljskim kosilom pojasniti Adnanovo odločitev, da na koncu sprejme poziv belgijskega selektorja Marca Wilmotsa.

Sodobni nogomet na najlepši možni način odraža pisanost identitet sodobnega sveta in dejstvo, da živi med nami vedno več ljudi, ki ne premorejo enoznačne nacionalne identitete in s tem tudi ne zgolj ene domovine, katere barve bi lahko zastopali.

Na brazilskih zelenicah lahko te dni tako uzrete celo paleto najrazličnejših identitet, od identitete temnopoltega napadalca Italije Maria Balotellija, ki sta ga že kot dojenčka posvojila italijanska starša in ki zato nima niti si ne želi imeti oziroma sploh ne more imeti nobene druge domovine razen Italije, do Diega Coste, Brazilca, ki se je odločil igrati za Španijo, v kateri živi in igra že skoraj desetletje in v kateri se je iz anonimnosti prebil med največje nogometne zvezdnike.

A v resnici vam sploh ni treba iti tako daleč. Lahko se ozrete kar na slovensko nogometno reprezentanco in hitro boste uvideli, kako zelo širok pojem je dandanes slovenstvo. Ljubiteljem nogometa je že dolgo jasno, da je lahko Slovenec tako slovenskim staršem v nemškem Solingenu rojeni Kevin Kampl kot bosanskim staršem v Ljubljani rojeni Samir Handanović in da sta oba Slovenca predvsem zato, ker sta se tako sama odločila, ker se sama tako počutita.

Prav lahko bi se namreč odločila tudi drugače in prav lahko bi bil Kevin Nemec slovenskih korenin, ki bi nastopal za nemško reprezentanco, tako kot zanjo nastopa Nemec turških korenin Mesut Özil, v Ljubljani rojeni Bosanec Samir pa bi lahko v reprezentanci Bosne in Hercegovine delal družbo v Münchnu rojenemu Bosancu Zvjezdanu Misimoviću.

Seveda so pri odločitvah o (ne)nastopanju za določeno reprezentanco še kako prisotni športni motivi, a pri veliki večini tovrstnih primerov gre za ljudi s sestavljenimi identitetami in tako pri ljudeh, ki so kot Zinedine Zidan lahko hkrati Alžirci in Francozi ali kot Zlatan Ibrahimović hkrati Švedi in Bosanci in Hrvati, velikokrat odloča preprosto to, kateri del identitete pri nekom prevlada.

Ob tem pa se sam vselej spomnim še besed Miljenka Jergovića: »Kako in zakaj so se štirje rodni bratje narodnostno razdelili na tri Hrvate in enega Slovenca? Na to vprašanje nimam dokončnega odgovora, a poglejmo, kaj je mojega dedka Franja razlikovalo od njegovih bratov: bolj občutljiv je bil in očetu (Slovencu) ni odpustil, kar je storil materi (bosanski Hrvatici) in sestrama. Poleg tega ni verjel v Boga, bil je bolj intelektualno usmerjen kot drugi trije, več je bral in verjetno tudi več razmišljal o identiteti in pripadnosti. Od vsega tega pa je vendarle najpomembnejše tisto prvo: moj dedek je bil bolj občutljiv kot njegovi bratje (…) Nikoli ne bi pomislil, da so Slovenci bolj občutljivi od Hrvatov, a nacionalna geneza mojega dedka je stvar občutljivosti.«

Človekova kulturna identiteta je pač živa stvar, ki se pod številnimi vplivi nenehno spreminja, oblikuje, razrašča in tudi razceplja. Seveda igra pri njenem oblikovanju starševska vzgoja izredno pomembno vlogo, kakor lahko izkušnja življenja v nekem prostoru posameznika z določenim okoljem bodisi tesno poveže bodisi ga od tega prostora povsem oddalji.

In hvala bogu, da imamo reprezentančni nogomet, da lahko tudi vse tiste milijarde ljudi, ki ne bodo nikdar v življenju prijeli v roke kakšne sociološke študije, pridejo do spoznanja, da je v današnjem svetu povsem normalno, da je Sami Khedira Nemec, Xherdan Shaqiri Švicar, Patrice Evra pa Francoz. Še več, brez nogometa bi mnogi med nami najbrž verjetno še vedno verjeli, da so vsi Evropejci belopolti.