Najbolj neverjeten uspeh zavezniškega napada na Irak in desetih let okupacije je smrt krščanstva v Iraku. To je velika reč. Kaldejci so poleg Koptov v Egiptu najstarejša kontinuirana krščanska skupnost na svetu. Dva tisoč let so živeli v Mosulu, Kirkuku, Basri in Bagdadu. Še danes mašujejo v starodavni predarabski sirščini v cerkvah, ki so jih zgradili, ko so v Evropi in Ameriki živeli še v jamah. Zalivska vojna je nedvomno bila spopad civilizacij. Le da barbarstvo ni bilo doma v puščavi.

Iraški kristjani niso imeli preproste zgodovine. Preživeli so konec rimskega imperija in bolj ali manj uspešno manevrirali skozi srednji vek do 13. stoletja, dokler niso prišli Timurlenkovi Mongoli in zdesetkali prebivalstvo Mezopotamije. Preživeli so. Pod Otomani so plačevali davke, pod Arabci pa imeli dobre in slabe izkušnje. Končalo se je z velikim pokolom kristjanov ob razglasitvi neodvisne iraške države v tridesetih letih, ker so kolaborirali z britanskimi kolonialnimi oblastmi. Na koncu jih je dobil v roke Sadam Husein. V njegovem času je krščansko prebivalstvo Iraka naraslo. Ko so ga Američani razstrelili z oblasti in predali šiitski Mahdijevi milici Moktade Al Sadra, je bilo v Iraku poldrugi milijon kristjanov različnih denominacij. Nekako so se znašli. Kristjan Tarik Aziz je bil iraški zunanji minister in podpredsednik Sadamovega revolucionarnega sveta. Iraški predsednik je gradil laično državo, v kateri je manevriral med različnimi verskimi in etničnimi identitetami. Zanimala pa ga je predvsem izgradnja lojalnega srednjega razreda vojakov, uradnikov in poslovnežev, ki so tvorili hrbtenico države. Tako kot vse druge je tudi kristjane politično zatiral, tu pa tam likvidiral in podkupoval. Bili so koristen zaveznik. Iraški kristjani so znali tisočletja preživeti pod vsemi vojskami, vladarji in sistemi.

Potem sta prišli ameriška osvoboditev Iraka in deset let izgradnje demokracije. Združene ameriške in evropske sile so jih v desetih letih izbrisale z Bližnjega vzhoda. V hipu je milijon kristjanov pobegnilo čez meje. Milijon. Mnogi so zbežali v Sirijo, kjer je deset odstotkov prebivalstva krščanskega in v zavezništvu z režimom Bašarja Al Asada, drugi so tekli čez Turčijo in z ladjami v Italijo. Čim dlje od novega Iraka, ki so ga ustvarile zavezniške vojske. Pol milijona jih je vztrajalo do teh dni, ko se je od zaveznikov izurjena in oborožena iraška vojska sesula takoj, ko je nanjo pritisnilo malo bolje organizirano krdelo verskih blaznežev. Njihovo jedro je bilo v Siriji dolgo časa zaveznik zahoda v boju proti Bašarjevemu režimu. Takfiriji, ki so zavzeli tretjino Iraka, imajo neporavnane račune s šiiti, vendar jim nobena verska denominacija razen njihove interpretacije Korana ni simpatična. Vsemu, kar jim ni simpatično, pa odsekajo glavo.

Poleg verskih računov pa hočejo izterjati tudi politične dolgove. Maščevati hočejo uničenje iraške države. To pa dela čudeže. Med zasedbo Mosula so bile skupaj z verskimi milicami tudi enote nekdanjega Sadamovega namestnika Izzata Ibrahima Al Durija in Sadamovega generala Ahmeda Abdula Rašida. Čudež. Verski blazneži in Izzat Ibrahim so bili smrtni sovražniki. Potrebna je bila strahovita sila, da se to zgodi.

Ponudili so jo Američani, ko so se odločili, da bodo uničili iraško državo in urejeno avtokratsko polvojaško strukturo nacionalističnih uradnikov zamenjali z verskimi milicami tradicionalnih plemen. Ko so vojske prestopile iraške meje, so za njimi v mestih živeli Iračani. Za zavezniške vojake so tam bila šiitska, sunitska in kurdska plemena z verskimi poglavarji. Cilj invazije je bilo uničenje države. Najprej vojske, policije, upravne uradniške strukture, nato mestnih županov, občinskih svetnikov in na koncu vse do komunalnih služb in šolskih inšpektorjev. To je popolnoma uspelo. Od iraške države ni ostalo nič. Zavezniki so se pogovarjali z ljudmi, ki so igrali plemenske poglavarje.

To je pospravilo iraške kristjane. Plemena in verske milice so vedno bili njihov sovražnik. Edino zaščito je ponujala država, s katero so sklenili sporazum. To so naredili s kalifatom in Otomani, z britanskimi kolonialnimi oblastmi in Sadamovim Irakom. Ko so Američani načrtno in sistematično uničili državo, so zapečatili usodo iraških kristjanov. Bili so najšibkejša skupnost brez prijateljev, Biblijo so brali v jeziku, ki ga razumejo samo oni. V nasprotju s prepričanjem vodstva zavezništva Nato Kristus ni govoril angleško. Sedaj v Bruslju mrzlično razmišljajo, kakšne vojaške opcije ima zavezništvo. Treba jim je gledati pod prste. Morda pa v spopadu civilizacij česa niso razumeli.

Edini zaveznik, ki ga iraški kristjani še imajo, je Iran. Islamski republiki je v interesu vsaj minimalna stabilnost ostankov sosednje države. Če svoboda in demokracija prideta še v Teheran, je treba čez krščanstvo na Bližnjem vzhodu narediti križ.