Sveto v našem dresu

Argentinci so se pred prvenstvom oglasili pri »svojem« papežu. Mislijo si, da si tako povečujejo možnosti: čigar papež, tega SP, kajne? Hrvatje so se spet priporočili Mariji, le da tokrat niso trenirali v Medžugorju. Očitno si jo predstavljajo kot pristransko mater, ki bo enemu izmed otrok – ognjenim in (v vroči Braziliji) »gologuzim« – iz nekega razloga bolj naklonjena kot drugim. Oziranja k (namišljenim) višjim silam so ob vstopih na igrišče in ob izstopih – del travnatih ritualov, ki zaznamujejo predvsem igralce iz katoliških okolij. Najbolj pobožni nanje ne pozabijo, ko zabijejo gol. S prsti usmerjenimi proti nebu priznavajo, da je med njihovimi igralci tudi nadnaravno. Pred očmi vsega sveta je videti, da gre v nogometnem napadalnem dvojcu religije in patriotizma za posvetitev samoljubja. To je njuna gola rit, razkrita na zelenici. Nič pohujšljivega in nečloveškega: že sociološki klasik Durkheim, analitik davnih in modernih totemizmov, je menil, da v religiji družba časti predvsem samo sebe.

Tu smo tudi navijači: nekateri zatrjujejo, da je nogomet zanje religija. Podmena takih izjav je prepričanje, da religijo kot religijo določajo trajna in množična privrženost, fanatizem. Angleški fandom – navijaštvo (tako kot fanatizem) ne nazadnje izhaja iz latinskega fanuma – templja. Toda, ko gre za post-krščansko Evropo, so to že lep čas le redke značilnosti vernosti in verske pripadnosti. Stadioni in dvorane so polni večkrat kot cerkve. Primer: največja anglikanska katedrala v Veliki Britaniji je liverpoolska, a se v ničemer ne more primerjati z obiskom kultnega Anfielda. Čeprav ne gre zanikati nekaterih stičnih točk med nogometom in religijo, bi kazalo vztrajati pri stališču, da je nogomet nogomet in religija religija ne glede na stopnjo privrženosti in množičnosti vernikov oziroma navijačev.

Versko ekspresivna Brazilija in posebej Rio tako rekoč kličeta po srečanjih žoge z religijo. Markanten kip kristusa odrešenika si je nemudoma prisvojilo več tako ali drugače udeleženih. Najbolj izzivalno italijanska RAI, ki ga je virtualno oblekla v barve azzurrov. Brazilska katoliška cerkev je protestirala zaradi prepovedanega položaja. RAI toži za 9 milijonov dolarjev, saj da ima le ona avtorske pravice nad odrešenikom. Res je: na drugi ravni in v večjih dimenzijah je katoliška cerkev skozi zgodovino počela ravno to, kar očita drugim – modele svetosti je s samovoljno ekskluzivnostjo oblačila v dres svojih interesov.

Tekme so drame in včasih pasijoni. Tudi na tribunah se tedaj mešajo prvine profanega in sakralnega. Glave se pregrejejo: v trenutkih jeze zaživijo navijaške figurae veneris, ki bi jih bilo mogoče primerno sočno izraziti le v bratskem jeziku: naj bog poseksa sodnikovo mater, jaz ti poseksam boga, bog naj te poseksa… V trenutkih napetosti, kot so kazenski streli, so roke nekaterih nato pobožno sklenjene v molitev.

Vse to je nekako razumljivo glede na naravo športa, kakršen je nogomet. Po sociologih Norbertu Eliasu in Ericu Dunningu, avtorjih znamenite razprave O dinamiki skupinskih športov, s poudarkom na nogometu (1966), nogomet sestoji iz stalno spreminjajočih se konfiguracij, ki jih skupaj ustvarjata dve medsebojno odvisni pod/skupini. Posamezni nogometaš je soustvarjalec tega spreminjanja in tisti, ki se mora v vsakem trenutku naglo in pametno odločati. Ekipi sta v nadzorovani (pravila, sodniki) medsebojni napetosti in potencialnem konfliktu, oboje pa je tudi del dinamike v ekipah in okolju. In žoga je okrogla. Iz teh razlogov je nogomet šport visoke negotovosti (kontingenčnosti), ki se stopnjuje v izjemne psihične pritiske na tekmovanjih, kot je SP. Obračanja na (poosebljene) višje sile so tako poskusi razbremenjevanja napetosti in negotovosti med igralci, ki so bili versko vzgojeni.

Nogomet je po Eliasu in Dunningu tudi »grafična ilustracija družbenega procesa v miniaturi«. Do te mere, da sta oba na osnovi proučevanja nogometne igre zagovarjala in razvijala kon/figuracijsko sociologijo. Nogomet in podobne igre lahko služijo kot osnova raziskovanju in upravljanju napetosti in konfliktov na različnih družbenih področjih. Tako ne bi bilo brez smisla opazovanje konfiguracij v slovenski volilni kampanji, ki bo svoj vrhunec dosegla ravno na zadnji dan SP. Dinamika napetosti med strankami (igralci), volilci (navijači) in sodstvom oziroma mediji (sodniki) bo v skrajšanem času bolj konfiguracijska kot interakcijska. S to posebnostjo, da bo ob zmanjšanem številu navijačev in zmedenih sodnikih nastopal tudi igralec z rdečim kartonom.

»Ne dotikaj se je z rokami!«

Po Eliasu in Dunningu je nogomet tudi ilustracija procesa »civiliziranja«. Sam zgodovinski razvoj igre kaže preobražanje od grobih začetkov do visoko regulirane, relativno nenasilne oblike medskupinskih napetosti. Prvotne oblike nogometa so bile brutalni spopadi. Včasih s smrtnimi izidi. Okovani čevlji, navvies, so bili namenjeni lomljenju nezaščitenih golenic. Vse dokler se sredi 19. stoletja niso začela zaostrovati pravila. Že sama prepoved prijemanja žoge z roko, ki jo je uvedla šola v Etonu (1847), je tabu, ki je od človeka kot ročnega bitja terjala zahtevno samoobvladovanje, poudarja Dunning (2010). Danes nogometaš nasprotnika ne sme niti dobro ugrizniti.

Avtorja menita, da »nogomet predstavlja (lahko bi dejali, da celo simbolizira) določene vidike dolgotrajnega razvoja evropskih družb, saj je v večini teh držav na splošni ravni nasilje upadlo«. Šport nasploh in nogomet še posebej naj bi bil način civiliziranja tudi s tem, da racionalizira, regulira, nadzira, disciplinira, preusmerja splošno človeško agresivnost. Kultiviranje agresivnosti zajema milijone otrok, profesionalce in gledalce. Dunning zato raziskuje in obžaluje nogometno huliganstvo, ki te možnosti ogroža.

Nogomet na nacionalni ravni igrajo številni narodi, ki so sublimirali medverske razlike. Podobne strukture (v smislu številčnih razmerij med večjimi vejami religij) kot Irak, ki poka po verskih šivih, so številne udeleženke. Tako na primer protestantsko-katoliške Nemčija, Švica in Nizozemska, ki pa so tudi dodobra sekularizirane. Približuje se jim Brazilija, kjer protestantizem dohiteva katolicizem. Tako kot na političnem prizorišču je tudi v nogometu izpostavljanje religije lahko zelo kočljivo. Fifa se je pred leti zato nemudoma odzvala na preočitno izražanje binkoštnega (protestantskega) krščanstva med brazilskimi reprezentanti v pokalu federacij (2009); doseženemu golu so sledila razkrivanja napisov I belong to Jesus!. V izogib medverskih sporov je v pravila nogometne igre (pravilo 4, odločba 1) zapisala: »Igralci ne smejo razkriti spodnjih oblačil, ki prikazujejo slogane ali reklame. Na osnovni obvezni opremi ne sme biti političnih, religioznih ali osebnih sporočil.« Tudi na brzdanje verskih strasti v nogometu lahko gledamo kot na civiliziranje igre.

V proces civiliziranja vse bolj spadajo pojavi navijanja za druge, nadomestni »naši« (navijanje za BiH ali Hrvaško med Slovenci), posvojene gastarbajterske ekipe (Švica, Nemčija), rasno mešane enajsterice (Francija), da ne govorimo o strpnosti do neortodoksnih frizur. Pred vrati je težavno odvajanje od seksizma in privajanje na sprejemanje neobičajnih spolnih orientacij.

Smrt v dresu

Zaostrovanje razmer v Iraku je primer, ko je relativno nadzorovana napetost med suniti in šiiti še enkrat nazadovala v fazo spopadanja mimo vseh pravil. Nove negotove konfiguracije je s svojim intervencionizmom uveljavil tudi Zahod (ZDA), ki zdaj ne ve, ali in kako naj se ponovno vrne na igrišče.

Iraški navijači so bili oblečeni v drese ljudi, ki mnogi niso ne njihove vere ne narodnosti. Ibrahimović naj bi se štel za katoličana. S tem so izrazili sposobnost preseganja narojenih pripadnosti, iz katerih so njihovi krvniki napravili dovoljenje za ubijanje. V tem je lahko civilizirajoča moč nogometa, ki je religije pogosto ne premorejo. Fifa bi jim zato morala nameniti minuto molka.