V javnosti se skuša ustvariti vtis, da je izvirni greh v ankaranski zadevi odločitev ustavnega sodišča, da ustanovi občino. Pa temu še zdaleč ni tako. Izvirni greh je v tistih odločitvah državnega zbora, ki jim je prva odločba ustavnega sodišča zelo prepričljivo dokazala arbitrarno ravnanje in kršitev načela enakosti pred zakonom. Morda ni odveč spomniti, da so se te odločitve nanašale na dve občini (Mirna in Ankaran), ki nista smeli biti ustanovljeni, pa čeprav je državni zbor ugotovil, da izpolnjujeta vse pogoje in je sam razpisal referenduma, na katerih je dobila ustanovitev obeh občin večinsko podporo prebivalcev. Ustavno sodišče je določilo kratek rok za odpravo neustavnosti teh odločitev zato, da zadržanje izvedbe volitev ne bi trajalo predolgo. Če skrajšam: državni zbor je po številnih zapletih ločil ustanavljanje Mirne in Ankarana; ustanovil je občino Mirna, ne pa tudi občine Ankaran. Morda si kdo upa trditi, da je s tem državni zbor izpolnil obveznosti iz odločbe ustavnega sodišča, pa čeprav samo polovično. Toda, če upoštevamo, kaj je ustavno sodišče naložilo državnemu zboru (odpravo neenakega obravnavanja pobudnikov za ustanovitev dveh občin) in s kakšno obrazložitvijo (očitek o arbitrarnem ravnanju), ne moremo spregledati, da so nove odločitve celo poglobile arbitrarno ravnanje in neenako obravnavanje prebivalcev Ankarana v primerjavi z drugimi širom Slovenije, tokrat tudi v primerjavi s prebivalci Mirne.

Šikaniranje pobudnikov

Zaradi neuspešnosti državnega zbora pri odpravljanju ugotovljene neustavnosti se je ustavno sodišče znašlo v veliki zagati. Umaknilo je odločitev o zadržanju volitev v Kopru in ustanovilo občino Ankaran, pri čemer je odložilo njeno konstituiranje na naslednje lokalne volitve. Ne bi bilo mogoče tega razumeti kot kompromis in ne kot napad na dostojanstvo državnega zbora? Mestna občina Koper je odločbo razglasila za svojo zmago, ker je ustavno sodišče omogočilo izvedbo volitev, za preprečitev nastanka nove občine pa jim je naklonila veliko časa.

Ni težko opaziti, da si je državni zbor vzel pravico, da selektivno izbira, kaj iz odločbe ustavnega sodišča bo upošteval (ustanovitev občine Mirna, izvedba volitev v mestni občini Koper) in kaj ne (ustanovitev občine Ankaran). Državni zbor bi lahko na preprost način odpravil neenakost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, ne da bi sprejel ustavni zakon. Sprejel bi lahko predlog ministra Viranta o zmanjšanju števila občin za polovico. V okviru take reforme bi se pod enakimi pogoji za vsa območja Slovenije oblikovale občine in v tem okviru bi občina Ankaran lahko obstala ali pa tudi ne, pač odvisno od pogojev, ki bi jih izpolnjevala.

Zanimivo je, kako sta mestna občina Koper in njen župan nagovarjala prebivalce Ankarana, naj ostanejo v njenem okviru. Namesto da bi najela Andreja Šifrerja, da ob spremljavi Aurelia Jurija zapoje Ostani z mano, je mestna občina poglabljala nasprotja in šikanirala pobudnike za ustanovitev občine. Že pred ustanovitvijo občine z odločbo ustavnega sodišča je poskušala na neustaven način spremeniti območje krajevne skupnosti Ankaran tako, da bi iz nje izločila območje Luke Koper. Še prej je s preseljevanjem prebivalcev Kopra, vključno s celotnim nogometnim moštvom v Ankaran poskušala preprečiti izglasovanje nove občine na referendumu. Pozneje je večkrat poskušala prodajati nepremičnine z območja Ankarana brez sodelovanja krajevne skupnosti, tudi takšne, ki so jim prebivalci Ankarana namenili posebno vlogo (območje, rezervirano za pokopališče, naj bi postalo elitno apartmajsko naselje) itd. Med drugim je odtegnila Ankaranu sredstva za normalno delovanje krajevne skupnosti in jih trošila za preprečevanje nastanka nove občine, tako da Ankarančani sami financirajo kampanjo proti uveljavitvi svoje referendumske volje.

Človek dobi občutek, da mestne oblasti želijo, da finančni tokovi še naprej tečejo iz Luke Koper zgolj v mestno občino, škodljive emisije in novogradnje pa usmerja proti Ankaranu. Marsikaj od tega se ni uresničilo po zaslugi dobro organizirane krajevne skupnosti in ustavnega sodišča, je pa škoda, da se tisti, ki radi etiketirajo ustavne sodnike, nikoli ne opredelijo do tovrstnega delovanja, ki spominja na prakso mafijskih botrov. Po mojem razumevanju odločitve ustavnega sodišča sploh niso bile namenjene napadu na ustavni položaj državnega zbora, temveč obrambi pravic Ankarančanov kot šibkejših v spopadanju z mestnimi oblastmi.

Sprejemanje deklaracije proti odločbi ustavnega sodišča sem spremljal od daleč, iz Osla, kjer sem bil na 9. kongresu Mednarodnega združenja za ustavno pravo (IACL), na katerem je bila promovirana tudi najnovejša knjiga o ključnih premikih v razvoju ustavnosti v zadnjih treh desetletjih (Eleven International Publishing, 2014, ur. L. Basta Fleiner in T. Marinković), v kateri nastopam kot soavtor enega od člankov. Teorija o ustavnem sodišču kot zgolj negativnem zakonodajalcu je bila že zdavnaj nadgrajena. Kogar ta tema zanima, naj vzame v roke 1300 strani dolg zbornik z zgovornim naslovom Ustavna sodišča kot pozitivni zakonodajalci (Cambridge University Press, 2013), v katerem bi si zaslužile svoje mesto tudi odločitve slovenskega ustavnega sodišča. Mislim na tiste odločitve, za katere lahko trdimo, da so izraz pozitivnega aktivizma v korist varstva človekovih pravic.

Pogumne odločitve

Ustavno sodišče je v vseh svojih dosedanjih sestavah sprejemalo pogumne odločitve, ki so ob sprejemu naletele na negativne odzive. Tako je na primer spremenilo ime politične stranke in namesto volilnih komisij potrdilo njene kandidatne liste že pred dvajsetimi leti; prepovedalo je zbiranje podpisov za odvzem slovenskega državljanstva; namesto sodnega sveta je predlagalo v izvolitev sodnico; s črtanjem besede je spremenilo pomen zakonske določbe; z interpretativnimi odločbami je dajalo ustavnoskladno razlago zakona in tako vzdrževalo v veljavi ustavno sporne zakonske določbe; napisalo je zakonsko določbo, ki je omogočila profesionalno opravljanje funkcije predsednika državnega sveta; terjalo je od upravnih organov, da na podlagi njegove odločbe izdajajo dopolnilne upravne odločbe izbrisanim za nazaj; z več odločbami je pogumno širilo pravice invalidov; pred izčrpanjem pravnih sredstev je ugodilo ustavni pritožbi pritožnika, ki ni znal slovensko; odredilo je, da se namesto neustavnega zakona o nepremičninskem davku uporablja že razveljavljena zakonodaja, in ustanovilo je občino Ankaran (če tokrat ne omenjam odločbe o zmagi večinskega volilnega sistema, pri kateri je tudi po mojem mnenju ustavno sodišče preseglo svoje pristojnosti). Pomembna je ocena avtorja in urednika omenjenega zbornika, da v zadnjih desetletjih ustavna sodišča zlasti poudarjeno varujejo pravico do enakosti in nediskriminacije, kar se pri nas obravnava kot nekakšen odklon slovenskega ustavnega sodstva. Seveda je mogoč tudi nasproten pristop, ki očita ustavnim sodnikom, da niso neposredno izvoljeni niti ustrezno usposobljeni za svoje delo, da si avtokratsko uzurpirajo oblast, da je edino zveličaven parlament kot suvereno predstavništvo ljudstva ter da v načelo delitve oblasti uvedba ustavnih sodišč ni vnesla nič pomembno novega. Takšno pojmovanje je pač nasprotna skrajnost ustavni demokraciji, lahko bi ga poimenovali tudi večinska demokracija. Sam menim, da je skrajni čas, da se prizna ustavnemu sodišču, da ima glede varstva ustavnosti in človekovih pravic zadnjo besedo in da se prenehamo nostalgično ozirati za časom, ko je predstavniško telo samo presojalo, ali je z zakonom kršilo ustavo ali ne (kot je to veljalo v skupščinskem sistemu, dokler niso bila pred pol stoletja uvedena ustavna sodišča).

Res je, da ustava določa, da se občina ustanovi z zakonom, kar smo v zadnjih mesecih slišali več stokrat. Toda kaj storiti, če državni zbor (ne samo pobudniki ustanovitve občine) najprej prizna, da neko območje izpolnjuje pogoje, potem razpiše referendum, nato pa noče ustanoviti občine, kljub temu da je bila izglasovana na referendumu? Je samo pravica, ali pa je morda tudi dolžnost ustavnega sodišča, da takšno očitno samovoljno ravnanje, ki krši uvodni člen iz poglavja ustave o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, onemogoči? Ali ni njegova dolžnost, da varuje ustavnost in pravice, med drugim tudi tisto, ki je zapisana v drugem odstavku 14. člena ustave (»vsi so pred zakonom enaki«)? Ali naj bi to veljalo za vse prebivalce Slovenije razen za Ankarančane? Ali ni dolžnost državnega zbora, da skrbi za ustavnost lastnih zakonov (ustava pravi v 153. členu, da »zakoni ... morajo biti v skladu z ustavo«)? Sta določba o enakosti pred zakonom in zapoved o skladnosti zakonov z ustavo kaj manj vredni spoštovanja in kaj težje razumljivi od tiste o ustanavljanju občin?

In za konec še o zanimivem ugovoru zoper ustanovitev občine Ankaran: da je bila udeležba na referendumu, na katerem je bila izglasovana občina, slaba (nekaj nad 64 odstotkov) in je zato poslancem ni treba upoštevati. Če bi s tega stališča analizirali odločitev državnega zbora o deklaraciji proti odločbi ustavnega sodišča (zanjo je glasovalo 24 poslancev, kar je pomenilo samo 33,8 odstotka prisotnih in 26,6 odstotka vseh poslancev!), bi se pokazala absurdnost tovrstnega spodbijanja legitimnosti volje Ankarančanov. Tisti, ki na takšen način spodbija ankaranski referendum, naj pomisli, da bo po napovedih na državnozborskih volitvah udeležba nižja, kot je bila na ankaranskem referendumu.