Kaj k državnosti lahko prispeva pravosodje? Kakorkoli obračamo, nas zadnji dnevi opozarjajo, da del javnosti ne verjame več v obstoj pravne države in še manj v pravosodje kot zaupanja vredno ustanovo. Te javnosti ni mogoče odpraviti s prizanesljivim nasmeškom, da gre za fanatične vernike in za nekaj preračunljivih ljudi, ki najprej razmišljajo o svojih dobičkih in izgubah. Seveda je tudi mnogo takih, pri marsikom pa tovrstna poenostavljena razlaga odpove. Mnogi intelektualci, akademiki, tudi pravniki so prepričani, da sodba, ki je zoper Janeza Janšo postala pravnomočna, pomeni vrhunec krivic, kakršne se lahko dogajajo v državi. Janši v bran se postavljajo visoki cerkveni dostojanstveniki, nekateri – najbrž v skladu s svojim temperamentom – odprto in brez zavor, drugi bolj v skladu z običajnimi postopki Cerkve, kadar gre za pomembne stvari, torej s tiho diplomacijo (ki ne uspe vselej ostati tiha).

Janši v bran se postavlja tudi manjšina pravnikov. Z vidika ustavnega sodišča je zanimiva neka posebnost. Večina državljanov, ki vsaj približno spremljajo razmere na tem področju, je zlahka napovedala razvrstitev sodnikov glede na njihovo opredelitev. Po mojem mnenju si take prepoznavnosti sodniki ne bi smeli privoščiti.

Janša in papež

Naj s pravnega področja za hip zaidem v poezijo. Na videz prav daleč, v resnici pa ostajam pri isti stvari. Po spominu obnavljam več kot deset let star zapis Blaža Ogorevca o Danetu Zajcu. Pesnik izjemne občutljivosti, najbrž porojene zlasti iz tragičnih življenjskih izkušenj druge svetovne vojne, je bil žlahten sogovornik. A v eno točko nisi smel nikoli dregniti. Ta točka je bil Janez Janša. Nedotakljiv. Ko bi postavil pod vprašaj, karkoli se je v spornem dotikalo Njegovega imena, si ob sicer mirni pesniški duši tvegal marsikaj.

Nekaj podobnega je opaziti pri Cerkvi, če se kdo dotakne kakšne izrazito sporne osebnosti iz njenega okrilja, na primer papeža Pija XII. Zgodovinsko dokumentirano delo o njem in njegovi vlogi med drugo svetovno vojno je Vatikan označil kot »izprijen poskus moralnega linča in gnusno karikaturo plemenitega in svetega moža«. Nič drugače ni na Slovenskem ob kakršnem koli kritičnem zapisu o liku in delu Janeza Janše. Celo sodnem in pravnomočnem.

Naj se vrnem nazaj k argumentaciji nekaterih pomembnih slovenskih pravnikov. O morebitnih kršitvah postopka ali materialnega prava ne bom pisal, in sicer iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da gre za področji, na kateri se moji kolegi dosti bolje spoznajo. Drugi pa je v neki tradiciji, ki se na žalost izgublja. Do nedavnega je veljala zadržanost pravnikov do komentiranja zadev, ki so v odločanju. Nekateri štejejo tako ravnanje kot nujno potrebno, saj pomaga sodišču, da se laže odloča. Drugi opozarjajo, da gre za vpliv, tudi pritisk na sodišče, ki se mu kaže izogniti. Sam sem bolj naklonjen slednjemu, čeprav ni izključeno, da me je kdaj zaneslo na rob. Zato nekaj besed namenjam le tisti argumentaciji, ki politične okoliščine povzdiguje na raven tako usodnih, da jih moramo šteti kot odločilne. Ko namreč ne bi obstajale prav take, ustavno sodišče ne bi imelo podlage za odločanje. Gre sicer za manjšinsko mnenje – le trije ustavni sodniki od devetih – a njihov glas, zlasti sodnika Zobca, pogosto odmeva, tudi takrat in na način, ko in kakor po mnenju mnogih ne bi smel.

Takole beremo: »Pritožnik je vodja opozicijske stranke, razpisane so predčasne parlamentarne volitve, pritožnikov odhod na prestajanje kazni pa bo bistveno zaznamoval izid teh volitev in vplival na legitimnost volilnega rezultata – kakršenkoli ta že bo.« (Zobec)

»Nastanek nepopravljivih posledic ni sporen. Izvršitev kazni zapora je najhujša posledica, česar ni možno kasneje popraviti. Sodišče mora upoštevati tudi splošni politični kontekst (primer Akdivar proti Turčiji).« (Deisinger)

»Odvzem osebne svobode je poleg odvzema življenja najhujši poseg v človekovo dostojanstvo in človekove pravice. Nedvomno bi nastale nepopravljive posledice.« (Petrič)

Če se najprej ustavim pri sklicevanju na sodbo v zadevi proti Turčiji, je treba omeniti, da so bile v tistem primeru ugotovljene okoliščine bistveno drugačne od slovenskih. Šlo je za del Turčije, kjer so se odvijali spopadi med Kurdi in turškimi vladnimi silami zaradi terorističnih dejanj PKK – kurdske delavske stranke (po turški opredelitvi teroristične organizacije).

Slovenija in Francija

Naslednja okoliščina, ki se zdi mnogim naravnost pretresljiva in vsekakor zadosten razlog za obstoj izjemnosti, je zapor. V tem primeru ne ugovarjam. A velja potemtakem za vsakogar izmed več tisoč zapornikov, ki so letno sprejeti v slovenske zapore in pripor. Ne spominjam se kakšnega širše sprejetega načelnega stališča, ki bi pritrjevalo taki tezi. Zagovarja jo nenadoma tudi bivši pravosodni minister Šturm, prav tisti, ki je uvedel dosmrtni zapor. Se načeloma veselim tako razširjenega standarda za vse obsojence. Bojim pa se, da je ta interpretacija zgolj priložnostna in ni namenjena za »splošno rabo«, torej za vse zapornike. Ne nazadnje – če nisem česa spregledal – ustavno sodišče že več let odlaša z odločitvijo o (ne)ustavnosti uklonilnega zapora. Če bi štelo tako sankcijo za nesorazmerno, tako kot sedaj pišejo o »najhujšem posegu v človekovo dostojanstvo«, z odpravo ne bi smelo biti težav. Uklonilni zapor je namreč predviden za kršitve, ki niti prekršek niso. Celo za prekrške pa smo zaporno kazen že dolgo nazaj odpravili.

Posebno pozornost pa zaslužijo politične okoliščine v Sloveniji, ki naj bi imele značaj za ustavno presojo in ustrezno odločitev relevantnih okoliščin. Za primerjavo kriterijev se za trenutek preselimo v Francijo, v leto 2012. Dominique Strauss-Kahn je bil takrat šef IMF (Mednarodnega denarnega sklada), kar je zelo visok položaj, s katerega se da odločati o usodi mnogih držav. Obenem je bil kandidat za formalno višji, čeprav ne tako usodno vpliven položaj – pripisovali so mu zelo verjetno zmago v tekmi za predsednika Francije. Potem se je zgodila afera v hotelu, kjer naj bi Strauss-Kahn izvajal spolno nasilje nad sobarico. Sledila je spektakularna aretacija, za njo v vseh medijih ovekovečen škandal, vključno s fotografijami vklenjenega politika, za finale pa boleč poraz tožilstva, ki je moralo priznati spornost ovadbe in zlasti še več kot le moralno spornost oškodovanke. Umaknilo je vse obtožbe zoper DSK-ja. Kljub temu je predsedniški kandidat odstopil s takratne funkcije in mu niti na misel (še manj njegovi stranki) ni prišlo, da bi ostal v bitki za predsedniški položaj.

Če primerjamo položaj Janeza Janše s pravkar omenjenim, obstajajo očitne razlike. Zoper DSK-ja so umaknili vse obtožbe, JJ je pravnomočno obsojen. DSK se je takoj umaknil z vseh položajev, JJ kandidira iz zapora. Francoskim socialistom je bilo takoj jasno, da DSK ne more imeti nobene vloge več, slovenska SDS enotno stoji za povsem nedolžnim vodjo, ki je žrtev zarote in krivičnega sodstva; pred vrati zapora bodo počakali, dokler se ne vrne. A ne samo SDS, tudi Cerkev izraža resne pomisleke zoper sodne odločitve, čeprav med njimi ni opaziti strokovnjakov za kazensko pravo. Celo predsednik države, politolog, opozarja na potrebno prepričljivost sodb.

A za oceno ravnanja pravosodja je morda še najbolj ilustrativno mnenje nekega ustavnega sodnika, podano prav ob aretaciji Strauss-Kahna. Takole je zapisal: »…bistveno sporočilo fotografije (uklenjenega Dominiqua Strauss-Kahna – op. D.P.) je: demonstracija vladavine prava, ki je (in če (še) ni, mora biti) globoko vtisnjena v zavest slehernega posameznika – nihče ni nad zakonom. Mar ni to ena bistvenih pravno-kulturnih razlik med ameriško in evropsko, še zlasti pa vzhodnoevropsko (tudi slovensko) miselnostjo?«

Temu ustavnemu sodniku niti na misel ni prišlo, da bi razmišljal o predsedniški kandidaturi vklenjenega domnevnega storilca, torej o vplivu na legitimnost volilnega rezultata, na kar posebej opozarja sodnik Zobec. Prav tako sodnik ni bil zadržan ob dejstvu, da gre šele za začetek postopka, daleč od končne sodbe (do katere sploh ni prišlo, ker se je šibkost obtožbe pokazala tako rekoč v nekaj dneh). Tudi kasneje nisem zasledil, da bi bil sočuten do Strauss-Kahna, ki mu je kriva ovadba uničila načrtovano politično kariero.

Od kod torej take razlike v sodniški presoji v marsičem podobnih zadev? Težko razumljivo. Še posebej, ker je obe mnenji spisal isti sodnik. Jan Zobec. Pa zaključimo z variacijo na staro temo – sodnika že lahko spraviš iz politike, težko pa politiko iz sodnika. Zato po svoje ni presenetljiva ugotovitev nekaterih sodnikov, da so politične okoliščine tiste, ki utemeljujejo izjemnost posega ustavnega sodišča.