A temu še zdaleč ni tako. Da se ljudi ne vabi na volišča ne le med, ampak tudi dan ali dva po (prvomajskih) praznikih, je povedalo že samo ustavno sodišče, ko je prepovedalo referendum na dan 4. maja letos. Izgovor, da je referendum nekaj drugega kot volitve, ne zdrži kritike. Kvečjemu so volitve pomembnejše. Po dr. Teršku je ustavno sodišče torej dalo o istem vprašanju dva »pravilna« odgovora.
Dr. Teršek se v svojem pisanju tako kot ustavno sodišče opira na omenjena »dva meseca po razpustu parlamenta«. Pri tem pa gladko prezre bistveno. To je, da so pisci ustave pri tem poglavju o vladi (členi od 110 do 119) posebej poudarjali stabilnost vlade (glej zbornik Nastajanje slovenske ustave, kjer so objavljeni zapisi sej ustavne komisije). Da bi torej ne hodili kar naprej na volitve (navsezadnje te niso ravno poceni), so uvedli pravilo, da je mogoče vlado zamenjati na podlagi konstruktivne nezaupnice. Pravila veljajo tudi za primer, ko predsednik vlade odstopi ali ne dobi zahtevane zaupnice v parlamentu. To se je očetom ustave zdelo tako pomembno, da so temu namenili skoraj eno celo poglavje ustave. Določili so postopke in roke, ko morajo predsednik republike in poslanci poiskati novega predsednika vlade, in šele potem, ko ti roki potečejo brez uspeha, mora predsednik republike razpustiti parlament. Ustava torej zlasti predsedniku republike nalaga, da poskuša vladno krizo rešiti s predlogi za novega predsednika vlade. Predsednik Pahor pa je takoj dvignil roke, češ, po mojem so najboljše takojšnje predčasne volitve, pa čeprav bodo te skoraj sredi poletnih počitnic. Mirno bi lahko rekli, da je prekršil svojo ustavno dolžnost. Druga njegova napaka, povezana s prvo, pa je, da je državni zbor razpustil še isti dan, ko tudi poslanci niso predlagali nobenega kandidata za mandatarja. Ne v ustavi ne v poslovniku namreč ni določen rok, kdaj mora to storiti. Piše zgolj »razpusti državni zbor« (111. člen).
Dr. Teršek ob tem ugotavlja, da ustavno sodišče o tem ravnanju Pahorja ni pristojno razsojati. Pahorja pa brani, češ da je »storil le tisto, kar je parlament od njega želel, pričakoval in terjal«. Prvič, od kod dr. Teršek ve, kaj je državni zbor od Pahorja pričakoval in terjal. In drugič, četudi bi bilo ob odstopu Alenke Bratušek dokazljivo izkazano, kaj od Pahorja terja parlament, bi bil on dolžan ravnati, kot mu narekuje ustava. Se torej vsaj truditi v enem mesecu najti kandidata za novega predsednika vlade.
Če bi predsednik Pahor ravnal tako, bi seveda vse skupaj padlo še globlje v počitniški čas. Toda imel je še eno možnost, ki bi jo volilci zagotovo pohvalili: državni zbor bi razpustil z datumom, ki bi omogočal, da bi bile predčasne volitve v normalnem času, se pravi konec septembra. Močno dvomim, da bi zaradi tega zoper njega v parlamentu sprožili ustavno obtožbo, še manj, da bi ga ustavno sodišče na tej podlagi odstavilo.
Možnosti, da bi volili v času, ko ne bo bistveno okrnjena volilna pravica – ocene so sicer različne, a zaradi dopusta se volitev ne bo moglo udeležiti od 100.000 do 300.000 volilcev – so torej bile. Toda zmagala je politično-strankarska elita, poraženi pa smo »dopustniški« volilci. Dejstvo je, da to ob vse večji siceršnji volilni abstinenci meče veliko senco na poštenost teh volitev. A dr. Teršek tudi pri tem ne dopušča nobenega dvoma v pravilnost odločitev predsednika Pahorja in posledično tudi ustavnega sodišča. Tudi ustavni sodniki bi lahko odločili, da volitve (in kampanja pred njimi) ne smejo biti v poletnih počitnicah, in se nobenemu ne bi skrivil las na glavi. Trinajsti julij po njegovem »ne bi pregrobo posegel v počitniški čas«, piše dr. Teršek in (nekoliko cinično) poziva državo, naj »svojim državljanom zagotovi svobodno, neovirano in učinkovito uresničitev aktivne volilne pravice«. Kako? Naj prepove šolske počitnice in dopuste?
JOŽE POGLAJEN, upokojeni poročevalec iz državnega zbora
