KPS*

Na spletni straneh nekaterih strank nisem našla nič (ex baletnik Jelinčič recimo), spletni portal Verjamem Igorja Šoltesa je malo padel »stran trenutno ni dosegljiva« (tako kot predsednik, ker je v Bruslju, ali stranka, ki malo je, potem malo ni...), večinoma ima kultura svoje poglavje, vsaj alineje in ukrepe, ponekod je ne poudarjajo posebej, ker je lahko celovito zajeta v spremembo sistema, ali pa to pomeni, da preprosto ni pomembna. Tam, kjer ji namenijo poglavje ali alineje, jih bomo imeli za kaj držati. Če kultura ni posebej omenjena, ni nujno slabo. Recimo, da to berem kot »integracijo v celoto zadev«. Glavni evropski in svetovni dokumenti, ki usmerjajo tudi to področje, morda niti ne uporabljajo besed kultura in umetnost, ju pa (ne)posredno (zelo) regulirajo, usmerjajo, kratijo ali o(ne)mogočajo. Uporaba besede torej ni tako zelo bistvena. Jasno, da gospodarstvo, zaposlovanje, davki vplivajo tudi na to področje. Svetih krav na tem področju je manj kot drugje (tajkuni, banke, posli, cerkev) ali pa so manj sposobni za odtekanje, skrivanje večjih količin denarja iz vse manjšega proračuna. Mediji nam v skupnih poglavjih v tem pogledu dvigujejo rejting.

Kultura se pojavlja v obljubah o povezovanju javnega sektorja, nevladnikov in samozaposlenih, transparentnosti, skoraj vsi omenjajo prekerce, samozaposlene in seveda mlade. In stare. Tisti vmes, ki nismo ne mladi ne stari, so ali del javnega sektorja in tako v varnem paketu, ostali se pa nenehno gremo igro »vrgli te bomo v bazen in plavaj« in nismo posebna kategorija. Je kultura pogrešljiva dobrina v času krize ali je del zagona gospodarstva, dostopnosti, socialne osveščenosti, družbene in okoljevarstvene skrbi? Morda, tudi, ne nujno. Ponekod so naštete kvote, koliko filmov naj bi posneli, vsi se ukvarjajo z dediščino, nekaj je domovinske vzgoje, uravnoteženosti... tako rekoč klasični repertoar. Z demagoškim nižanjem RTV-naročnine vred. Ne bom se zaletavala v kombinacije kultura-mediji, kultura-šport, kultura-izobraževanje.

Bolj kot analitično branje predvolilnih programov bi bila dobrodošla analiza tistih programov strank, ki so že bile v parlamentu: pregled, za kaj so ali niso glasovali, kaj so uspešno ali neuspešno predlagali, kako so temu sledili (SDS je tudi tu brutalno dosledna), bi bil bolj dobrodošel kot predvolilne obljube. Te so hujše od poročnih zaobljub. Slednje lahko vseskozi preverjamo, vsak dan, in če ne gre, je tu sodišče. Predvolilne politične obljube pa lahko obvisijo v zraku. Da ga onesnažujejo, ni dvoma, toda brez sankcij. Mediji so v skupinski pozabi pomemben podpornik, predvsem zahvaljujoč spominski kapaciteti, primerljivi z zlatimi ribicami. Da bi se kakšno predvolilno soočanje začelo z »na področju kulture ste obljubili to in to, pa tega niste uresničili«, je enako mokrim sanjam. Smo pa le v kriznih časih in jasno je, da kultura šteje toliko, kolikor ji lahko vzamejo. Zato se s tem nebodigatreba v prime timu in na prvi straneh res ne bomo ukvarjali, da ne bi kdo potegnil pištole na plano.

Dol bi padla, če bi slišala, recimo, uvod v soočenje z opombo »ekonomski kazalniki za kulturo kažejo presežke v še kar vratolomni višini, vendar zaradi tega niste spremenili davčne politike«. Saj ne, da bi prisegala na tržno dojemanje kulture, gre za jezik, ki bi ga vprašani razumeli. Ali »od davka na kulturne dobrine je država pobrala toliko, subvencije se pa nižajo«. Bog ne daj, da bi bili vprašani, ali poznajo katero od presežnih imen sodobne umetnosti (klasika bi nekako prišla čez), ste si doma ali v tujini ogledali predstavo, razstavo, morda film naše in našega..., katerega od umetnikov, producentov boste vzeli s sabo na obisk v tujo državo. Bolj zaželeno bi seveda bilo tovrstno spraševanje in preverjanje v času vladanja, za predvolilni čas se nam lahko celo zgodi, da v kom prebudimo radovednost.

Seveda se na volitvah ne bom odločala zgolj na podlagi programov za kulturo, je pa ena od informacij, ki pri končni odločitvi ne škodijo. Morda pa tisti, ki zmagajo, sestavijo iz vseh predlogov nov Kulturni program Slovenije. Pa da vidim, kako bo šla domovinska vzgoja s piratskimi stališči... Zakaj ni Karl Erjavec, recimo, predlagal, da bi po vzoru Nizozemskega plesnega gledališča3 (tam plešejo ex baletni solisti) ustanovili slovensko verzijo SNG Opera in balet3? Ali pa da bi SDS dala v program, da podpirajo vse umetniške projekte Janeza Janše? Reformnosti, radikalnosti, kaj šele humorja na področju kulture si ne gre obetati, govorimo o resnih zadevah, o državotvornem področju. Preberite še enkrat začetek. Morda bodo izvoljeni zdržali toliko časa, da se nevolilci vrnejo z dopusta in da bomo ostali lahko zavihteli njihov program v roke in – kot Hvalica – tolkli po njih... ali po prsih.