Dolgoročne projekcije kažejo, da bosta zdravstvo in dolgotrajna oskrba v prihodnosti zahtevala večji delež ustvarjenega BDP. Že do leta 2020 bo potrebnih za tretjino več sredstev, brez skrbnih ukrepov pa še bistveno več.
Te primerjave kažejo, da bi slovensko zdravstvo prej zaslužilo pohvalo kot pa kritiko, saj je uspelo ohraniti kakovost in dostopnost zdravstvenih storitev približno na povprečju EU kljub drastično slabšim možnostim. Seveda ne gre podcenjevati njegovih slabosti, kot so slaba organiziranost, podvrženost korupcijskim tveganjem in neučinkovitost javnih nabav, vendar so te slabosti večinoma sistemsko pogojene in v ničemer ne odstopajo od podobnih slabostih v drugih sistemih.
Ob tem, ko država zapira zdravstvu dovod kisika (na primer 15-odstotno znižanje cen v zadnjih treh letih), doživlja ta dušeči se bolnik vse hujše obtožbe. Prepričani smo, da gre pri tem za sovpadanje dveh interesov: 1. interesa oblasti, ki ne zna (ali zaradi neoliberalnih pritiskov EU noče) poiskati manjkajočih sredstev za osiromašeno zdravstvo in ga namesto tega poziva, naj reši samo sebe z odpravljanjem svojih napak; ter 2. interesa lobijev, ki so zainteresirani za privatizacijo zdravstva (zavarovalnice, proizvajalci zdravil in opreme, zasebni izvajalci) in prikazujejo razmere bolj črne, kot so v resnici, hkrati pa zanje krivijo neučinkovitost javnega zdravstva. Resnica je obratna: dosedanja privatizacija zdravstva in prepletanje javnega in zasebnega sistema povečujeta stroške in neučinkovitost sistema, predvsem pa razslojujeta državljane na tiste, ki imajo, in tiste, ki nimajo dostopa do vseh potrebnih zdravstvenih storitev.
Kritično stanje v zdravstvu je potrebno in tudi možno razrešiti. Potrebni ukrepi so naslednji: 1. uvedba zdravstvenega prispevka pri vseh oblikah prihodka in ne le pri plačah, kar bi prineslo 200 milijonov evrov dodatnih sredstev; 2. opustitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in njegova nadomestitev s povečanim zdravstvenim prispevkom delojemalcev (50 milijonov evrov dodatnih sredstev), na ta način bi dve tretjini državljanov za zdravje prispevali manj sredstev kot doslej, delež javnega financiranja pa bi se povečal na 85 odstotkov; 3. z novimi sredstvi bi bilo mogoče skrajšati čakalne dobe za pregled pri specialistu na največ en mesec in skrajšati čakalne dobe na operacije; 4. posodobitev obstoječih modelov financiranja zdravstvene dejavnosti; 5. določitev košarice potrebnih zdravstvenih pravic, do katere imajo dostop vsi ne glede na finančne zmožnosti; 6. transparentna in dosledna ločitev javne zdravstvene dejavnosti od zasebne in podeljevanje koncesij samo v primeru, ko je koncesija v javnem interesu; 7. večji poudarek kakovosti zdravstva in skrbi za ohranjanje zdravja; 8. izboljšanje javne zdravstvene mreže in povečanje njenih kapacitet zlasti v osnovnem zdravstvu; 9. vpeljava variabilnega dohodka, ki naj temelji na količini in kakovosti opravljenega dela; 10. vpeljava učinkovitih orodij vodenja in upravljanja javnih zavodov kot neprofitnih ustanov in povečanje odgovornosti članov svetov zavodov; 11. učinkovitejša uporaba sredstev (transparentne javne nabave, racionalna obravnava bolnikov v skladu s kliničnimi smernicami, uvedba generičnega predpisovanja zdravil); 12. pravičnejša alokacija sredstev izvajalcem v skladu z načelom, da denar sledi bolniku.