Zavarovane osebe na drugi strani zdravstveno reformo upravičeno pričakujejo z nestrpnostjo, saj vse pogosteje opažajo, da so pravice, zagotovljene v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, zaradi dolgih čakalnih dob in različnih doplačil (denimo zobozdravstvo) vse težje dosegljive.
Nevzdržnosti sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja se zavarovana oseba danes (lahko) reši le tako, da neko (ne-nujno) zdravstveno storitev, ki jo sicer krije obvezno zdravstveno zavarovanje, opravi samoplačniško, to je zunaj sistema socialnega zavarovanja. To dokazuje, da zdravje v Sloveniji postaja dobrina, ki si jo lahko privoščijo le tisti, ki imajo denar, kar pa je za stranko Mira Cerarja nesprejemljivo. Zdravje naj bo dostopno vsem.
Slovenija se že nekaj let rešuje iz gospodarske krize, večina zavarovanih oseb pa denarja za koriščenje samoplačniških zdravstvenih storitev nima in lahko le nemočno opazujejo ustavno načelo socialne države in ustavno zajamčeno pravico do socialne varnosti, ki obljubljata delovanje sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ti dve jamstvi ne smeta delovati po logiki, ki velja v gospodarstvu, kjer je muzike lahko le toliko, kot je denarja. Ustava v javnem zdravstvu postavlja drugačno merilo, ki zahteva in obljublja učinkovito zdravstveno varstvo tudi takrat, ko človek zboli (bogat ali reven).
Bolezni v prihodnje ne bo manj, pojavljale se bodo nove, temu pa bo sledil tudi razvoj medicine. Če se ne želimo izneveriti ustavnim zahtevam in jamstvom, bo denar za nemoteno delovanje obveznega zdravstvenega zavarovanja treba zagotoviti. Načinov, kako to doseči, je več, eden od njih pa je prečiščenje odhodkovnih postavk ZZZS na način, da se prenehajo plačevati obveznosti, ki z obveznim zavarovanjem nimajo veliko skupnega. Primer tega so denimo specializacije zdravnikov, ki bi jih morala plačevati država in ne zavarovanci.
V stranki Mira Cerarja se zavedamo številnih problemov obveznega zdravstvenega zavarovanja (denimo vprašanja nadaljnjega obstoja prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, podnormiranosti zakonsko urejenih pravic, upravljanja stvarnega premoženja javnih zdravstvenih zavodov in njihovega združevanja, košarice pravic, mreže javne zdravstvene dejavnosti, partnerskega dialoga, statusne ureditve in avtonomnosti zdravstvene blagajne, razmejitve med javnim in zasebnim itd.), ki so že desetletja nerešeni. Stroka na te probleme ves čas opozarja, zato ji bo v prihodnje treba prisluhniti, pri čemer se zdi, da je prehitra vsaka razprava o vprašanju ureditve obveznega zavarovanja brez poprejšnjega družbenega soglasja o tem, kako zdravo družbo si želimo in kako socialna naj bo še naša država.
Javni sistemi socialne varnosti, ki (za)obsegajo socialna tveganja (denimo bolezen, poškodba, invalidnost...), zagotavljajo zadovoljevanje socialnih potreb prebivalstva prek sistemov socialnih zavarovanj, eno od teh pa je tudi obvezno zdravstveno zavarovanje, kjer so zavarovanci določeni z zakonom. Odgovor na vprašanje, kako bogato bo s pravicami obvezno zavarovanje pri nas v prihodnje, je zato odvisen od vprašanja, koliko bo država pripravljena skrbeti za socialni položaj posameznika. Mi zagovarjamo ohranitev močnega socialnega zavarovanja, to pa svetuje tudi EU.
