Lastnost naprednih gibanj je, da stare, presežene oblike zamenjujejo z novimi, bolj človečnimi, in jih razširijo na čim večji del prebivalstva. Tako je bilo tudi s socialnimi pravicami, vsaj v Evropi. V začetku je bilo socialno varstvo namenjeno le najrevnejšim, zagotavljalo pa je le goli minimum. Po drugi svetovni vojni se je uveljavilo novo, univerzalno načelo. Socialne pravice, posebej zdravstveno varstvo, morajo biti namenjene vsem kot neki razumni maksimum, ki je mogoč v danem trenutku. Tako v laburistični Britaniji kot v socialistični Sloveniji so se, na primer, kirurški bolniki zdravili po enakih metodah, ne glede na premoženje ali dohodek. To so omogočili javni, neprofitni zdravstveni sistemi. Sredstva za zdravstvo so se zbirala z davki ali s prispevki, katerih višina je bila odvisna od zaslužka. Ne pretiravam, če rečem, da se je prav v zdravstvenem sistemu uveljavilo načelo »Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah«.
Preteklosti ne smemo idealizirati. Odtujenost od bolnika, prevlada totalnih organizacij in birokratizacija so kazali, da sistem ni zares pod nadzorom ljudi, zaradi katerih obstaja, ampak služi reprodukciji elit, ki ga vodijo. Upori leta 1968 so nakazali pot naprej, toda sedemdeseta in osemdeseta so prinesla preobrat, ki ga bomo še dolgo čutili. Neenakosti v razvitih državah in med razvitimi ter nerazviti državami so se začele znova povečevati. Javne zdravstvene sisteme so začeli spodkopavati s privatnimi, podprtimi z zasebnimi zavarovanji. Univerzalni javni sistem je marsikje degradiral v socialo predvojnega tipa.
Toda drugod, tudi pri nas, je javni sistem preživel. To nas potrjuje v prepričanju, da prihaja čas, ko napredne sile ne bodo več le branile pridobljenih pravic, ampak si bodo izborile nove pravice in jih razširile na vse, ki jih sedanji sistem izključuje. Torišče boja bodo naslednja področja:
1. Ukinitev sramotnega 23. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki ga bo morala nadomestiti določba, da je z obveznim zavarovanjem v celoti zagotovljeno plačilo vseh zdravstvenih storitev. Dopolnilno zavarovanje bo treba podržaviti, tako da ga bo izvajal ZZZS, namesto premij pa se bo vplačeval kot poseben prispevek od vseh neto dohodkov.
2. Uveljavitev načela, da se javna sredstva ne smejo prelivati v zasebne žepe. To seveda pomeni prenehanje izdajanja in podaljševanja koncesij. Zahteva dosledno uveljavitev konkurenčne prepovedi dela zdravnikov, zaposlenih v javnih zavodih, v zasebnih ustanovah. Pomeni tudi, da bodo morali zdravniki, katerih specializacija je bila plačana z javnimi sredstvi, določen čas obvezno delati v javnem zavodu ali pa javna sredstva vrniti.
3. Razširitev pravic iz obveznega zavarovanja na vse prebivalce Slovenije, ne glede na to, ali so zaposleni in ali njihovi starši plačujejo socialne prispevke. Ambulante za ljudi brez obveznega zavarovanja morajo postati preteklost. Za to bo potrebno drugačno financiranje zdravstvene dejavnosti. Sedanjo obdavčitev dela po enotni stopnji mora nadomestiti progresivna obdavčitev vseh dohodkov posameznika.
4. Prevlada interesa bolnikov nad vsemi drugimi interesi v zdravstvu. Zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem morata biti zagotovljena pošteno plačilo in avtonomija. Toda njihovo delo lahko vrednotijo le organi (potencialnih) bolnikov. Javne pristojnosti zdravniških organizacij, kot so stanovsko sodstvo in načrtovanje specializacij, so v posmeh enakopravnosti in ovira gospodarnemu delovanju javne mreže.
5. Demokratično odločanje o investicijah v kadre in zmogljivosti glede na potrebe. Zadnjih dvajset let je pokazalo, da birokratske ustanove – ministrstva in ZZZS – temu izzivu niso kos. Zato mora zdravstvo postati prvi sistem, ki bo deloval po načelih delegatske in neposredne demokracije. Temeljne usmeritve naj sprejemajo državljani na referendumih, operativne pa izvoljeni funkcionarji, ki jih bo mogoče v vsakem trenutku odpoklicati. Vsakdo naj s položajem in premoženjem odgovarja za svoje delo.