V stranki Verjamem predlagamo tudi razpravo o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Pravice naj se financirajo v celoti v okviru osnovnega zavarovanja s strani ZZZS. Prispevek za zdravstvo zaposlenih naj se poviša (višina je odvisna od aktuarskega izračuna, tako da bi nadomestili izpad dopolnilnega zavarovanja), delež delodajalca pa ostane nespremenjen. Sedaj se namreč dopolnilno zavarovanje plačuje iz neto plače in je zaradi tega premija še višja, saj je obremenjena z vsemi prispevki, ki jih je moral zaposleni odvajati iz bruto plače. Prihranili bi tudi pri stroških upravljanja zavarovalnic, ki ponujajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Nujno je določanje standarda obsega dela posameznih zaposlenih v bolnišnicah oziroma kaj je vsak posameznik dolžan storiti za mesečno plačo. Upravljanje bolnišnic je ključni izziv v prihodnje, zato sta potrebna postopno uvajanje sistema korporativnega upravljanja v bolnišnicah ter njihova specializacija.
Ministrstvo za zdravje (MZ) naj končno začne izvajati zdravstveno politiko, tj. izdajanje navodil za ukrepanje glede na specifične obolevnosti prebivalstva, ogroženost zdravja zaradi okoljske problematike, poklicne bolezni itd., in na podlagi dobljenih rezultatov usmerja delovanje zdravstvenega sistema, sredstev in naporov v odpravo ugotovljene problematike. Predvsem pa naj se prvenstveno ne ukvarja z gradbeništvom, projektiranjem, nabavo aparatur in sedaj še z nabavo potrošnega materiala. V ta namen je smiselno izven MZ oblikovati javno naročilsko enoto, ki ne bo odvisna od pritiska lobijev v zdravstvu. To bi bilo lahko urejeno bodisi v okviru vladnega urada za javna naročila ali v obliki agencije po zgledu nekaterih skandinavskih držav, na primer Danske. MZ naj določa politiko, standarde, predlaga spremembe zakonodaje, določa srednjeročni in dolgoročni razvoja zdravstva glede na bodoče izzive (npr. spremenjena obolevnost, demenca, dolgotrajna oskrba, staranje prebivalstva) ter izvaja nadzor, izvedba pa je naloga izvajalcev.
V razpravo ponujamo tudi predlog, da naj bo ambulantna dejavnost v čim večji meri organizirana s koncesijami. Koncesionar je lahko v efektivnosti, racionalnosti in prilagodljivosti bistveno učinkovitejši kot pa državna ustanova (na področju splošne medicine je tudi cenejši za približno 30 odstotkov). Pri tem gre tako investicijsko kot tudi tekoče vzdrževanje na račun koncesionarja in se na ta način razbremeni državni proračun (za leto 2013, ko je bil proračun MZ že krepko zmanjšan glede na prvotni predlog, je znašala predvidena vrednost za investicije približno 46 milijonov evrov). Pacienta ne zanima organiziranost zdravstva, temveč le, ali bo strokovno pravilno oskrbovan, in to, da mu plačilo storitve, katere je bil deležen, pokrije zdravstveno zavarovanje. Triindvajset let dolgo vzbujanje strahu pred koncesionarji je ta prehod seveda uspešno zavrlo. Nastale so dvoživke po poti zvez in poznanstev, zdravstvo pa je tik pred zlomom.
Nujna je krepitev splošne oziroma družinske medicine, ne le na deklarativni ravni, temveč dejansko. Številne storitve, ki jih sedaj izvajamo le v bolnišnicah in bolnišničnih ambulantah, je možno prenesti v splošne ambulante, s tem da je storitev v splošni ambulanti cenejša kot v specialističnih ambulantah (npr. spremljanje hipertenzije, diabetesa, antikoagulacijske terapije itd.), vendar je treba splošnim ambulantam priznati tudi plačilo za opravljeno delo. Vsi zdravniki, ki sedaj opravljajo delo tudi v popoldanski ambulanti, naj podpišejo konkurenčno klavzulo. Treba jim je dati na izbiro eno ali drugo – ali bo zaposlen le v matični ustanovi ali bo koncesionar. V bodoče takšne dvoživke ne smejo biti dovoljene. Pri koncesionarjih operativnih strok je treba razmišljati še o dodelitvi operativnega programa, tako da bodo zdravniki dejansko opravljali delo, za katero so usposobljeni, in ne bodo strokovno nazadovali.