Pišete, da je glavna težava uporov in antikapitalističnih gibanj, kako začrtati demokratične in emancipatorne alternative kapitalizmu, pri čemer ključni odgovori niso le v ukinitvi trga in zasebne lastnine, še manj v planski ekonomiji. Iz katerih izkušenj bi morala izhajati gibanja v prihodnosti?

Najpomembneje je razumeti, da je kapitalizem sistem mistifikacij. V sužnjelastniški družbi so vsi sužnji in vsi gospodarji vedeli, kdo je kaj. Noben suženj ni verjel, da je svoboden. V kapitalistični družbi pa delavci zaradi iluzije enakopravnosti pogosto verjamejo, da so svobodni. Stvari in razmerja niso to, za kar se predstavljajo. Nedvomno je, da kapitalizem ustvarja ogromne družbene neenakosti. Tudi v času gospodarskega razvoja in rasti izjemna neenakopravnost, kako se koristi porazdelijo med bogatimi in revnimi, ostaja. Sedanja kriza je to le dodatno poudarila – nedvomno se moramo proti tem neravnovesjem in neenakopravnosti boriti in jih poskušati zmanjšati, toda to ni dovolj.

Levica in socialistično gibanje v zadnjem stoletju sta osredotočena na krivično porazdelitev dodane vrednosti, pozabila pa sta na izvirno težavo, na sam produkcijski sistem. Ko so se kapitalistične družbe zahoda v tridesetih letih prejšnjega stoletja znašle v veliki krizi, so bile soočene z ljudskimi revolucijami in prevpraševanjem s strani družb, ki so se poimenovale socialistične. Zahod se je odzval s poskusom pomiritve delavskega razreda z višjimi plačami in socialnimi pravicami ter keynesovskim trošenjem. To so bile realne zmage delavstva, a kratkega diha. Kajti idejna zasnova kapitalizma je zagotoviti vse več vrednosti v rokah kapitala, manj pa v rokah delavcev in širše družbe. Zato moramo prevprašati sam sistem, ki generira produkcijo z namenom večanja vrednosti, ne pa za izpolnitev človeških potreb. Posledično se nam kapitalizira družba in razosebljajo odnosi. Redistribucija ne bo rešila odtujenosti, razredne razklanosti in neenakopravnosti naših družb.

To je glavna lekcija porazov zadnjih sto let. Redistributivni model, bodisi skozi socialnodemokratski model bodisi skozi državno lastninjenje komunističnih držav, ne bo rešil temeljnih težav. Kajti komunistične države niso nikoli ukinile zakona vrednosti in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo vladavina generiranja dodane vrednosti prevladala in prisilila države, da se prilagodijo prevladujočemu kapitalizmu. To se je zgodilo. Tudi na Kitajskem.

Pišite, da redistribucija danes poteka od tistih, ki imajo najmanj, k tistim, ki imajo največ. Kako v teh razmerah razumeti odmevnost in paniko konservativne desnice ob knjigi Thomasa Pikettyja, ki v resnici le razlaga procese vse večje družbene razslojenosti, ki se jih problematizira že več let?

Na vse, kar Piketty trdi, je opozarjalo že vsaj gibanje Occupy pred tremi leti. A Piketty je uveljavljen, mainstream ekonomist, ki je s postopki ekonomistične stroke dokazal, da poglabljanje družbenih neenakosti tiči v sami hrbtenjači kapitalizma. Trditve kritikov kapitalizma potrjuje s pozicije znotraj sistema. A Piketty kritizira le pojavni izraz problema, ne pa logike kapitala niti zakona vrednosti ali notranje dinamike kapitalizma, kar so dejanski izvori težav. Poziva izključno k ukrepom redistribucije. Skromno in neambiciozno, a verjetno je danes celo to neuresničljivo. Globalni finančni sistem ne bo sprejel mednarodnega finančnega davka, ki bi zmanjšal stopnjo dobičkov. Ta se v industriji znižuje že zadnjih 35 let in kapital se seli, kamor je treba, da so dobički čim višji. Trenutno v finančni sektor.

Toda celo IMF opozarja na nevzdržnost družbenih neenakosti. Kam to vodi, če niso pripravljeni sprejeti niti simbolnih gest?

Nekateri v politični in ekonomski hierarhiji razumejo globino problema naraščajočih družbenih neenakosti. Množični protivarčevalni protesti v Evropi, gibanje Occupy... vse je imelo posledice. Voditelji so prisiljeni, da vsaj z besedami priznajo problem. A bolj iskreni predstavniki vladajočega razreda govorijo nekaj drugega. Mnogi vplivni ekonomisti vztrajajo, da je treba nehati obljubljati, da bo varčevanje trajalo le še kratek čas, saj se bo varčevalo vsaj še tri ali štiri generacije. Strukturni problemi modernega kapitalizma zahtevajo velikanska prestrukturiranja gospodarstev in skrčenje javnega trošenja za javne storitve. Le tako se bo našlo dovolj kapitala za vlaganja, ki bi obnovila produkcijske cikle. Če do tega ne bo prišlo, kapital nima prihodnosti.

Zato je vljudno pripoznavanje, da je vse večja neenakost problem, znak globoke strukturne krize, ki sega onkraj redistribucije. A bojim se, da je prihodnost dolgotrajno varčevanje in krčenje življenjskega standarda. To je sedanjost in preteklost zadnjih trideset let ZDA. Več kot 80 odstotkov delavcev v tem času ni doživelo realnega povišanja plač, četudi se je produktivnost povečala. Le tako je kapitalistični sistem lahko obstal. Za nas v kapitalizmu ni prihodnosti.

O možni alternativi ste napisali knjigo. V vaši organizaciji si prizadevate za humanejši model rasti, sami poudarjate pomen časa. O čem govorite?

Nimam načrta, kakšna naj bi bila postkapitalistična ali nekapitalistična družba. Taki načrti obstajajo, a mi niso všeč. Spodbuditi hočem debato o nekaterih ključnih konceptih, za katere verjamem, da lahko pomagajo pri razmišljanju o alternativah. Prepričanje, da je alternativa jasna in dokončna, je zgolj pripomoglo k temu, da se po stotih letih socialističnega gibanja zdi, da smo še vedno na začetku. Družbeni nadzor nad kapitalom, državno planiranje, nadzor nad trgom in odprava zasebne lastnine naj bi zagotovili ekonomski temelj alternativnega modela. A so nas pripeljali le do spoznanja, da lahko obstaja državni nadzor nad lastnino in trgom znotraj kapitalističnega modela, ki nato vselej teži k svoji najčistejši različici.

Zato moramo začeti debato na drugih osnovah. Marx ponudi nekaj izhodišč, ko piše o pomenu realnega časa. S humanistične perspektive je ključni problem kapitalizma odtujenost dela in produktivne proizvodnje, ki poteka na način, da se njuna vrednost določi na podlagi abstraktnega povprečja, nad katerim pa ne delavec ne družba nimata nadzora.

Kdo ga ima?

Trg, ki je danes globalen, ali država v primeru javnih storitev ali kombinacija obeh. Prepričujejo nas, da lahko, ko gremo v službo, zahtevamo določeno plačo za delo, ki ga opravljamo. A v resnici ne bomo plačani za naše delo ali čas, ko delamo. Plačani bomo na podlagi povprečnega časa, ki je potreben, da se izdela določeni izdelek ali zagotovi storitev. Vsak delavec se mora prilagajati temu skupnemu abstraktnemu povprečju, ki zajame vse delavce sveta v isti dejavnosti ter na podlagi zakona konkurence teži k minimizaciji časa oziroma vrednosti dela. Omogoča discipliniranje delavcev in nas dela zapornike lastne stvaritve. Kajti dojemanje časa je človeška lastnost, ki temelji na sposobnosti svobodnega, zavestnega in namernega ustvarjanja. V modernem kapitalizmu pa postane čas orodje, ki določa, koliko časa moramo delati, da izpolnimo povprečno normo. To ustvari odtujen delovni proces in odtujene odnose med ljudmi. Marksizem v tem pogledu ni politična ekonomija, ampak filozofija o človeških odnosih.

Pišete, da bi morala biti ura dela zdravnika ovrednotena enako kot ura dela smetarja. A še vedno gre za izmenjavo. Po obisku bolnišnice je bolnik dolžan dati ekvivalent svojega časa za izpolnitev neke družbene potrebe. Kako preprečiti, da ta oblast nad časom ne postane le drugačno orodje izkoriščanja in podrejanja?

Marx je vizijo bodoče družbe formuliral zelo utopično: vsak po svojih zmožnostih in vsakemu po njegovih potrebah. Nujno je razumeti, da pri tem ne gre za odnos quid pro quo, dobim, kolikor dam. Kajti to bi nas pripeljalo le do nove oblike neenakosti. V razviti alternativni družbi bi vsak posameznik prispeval, kolikor in kar bi njegove sposobnosti omogočale, in vsak bi od družbe dobil, kar bi potreboval. Preprosto in zelo utopično. A Marx je bil realist. Ni verjel, da lahko po stoletjih, ko je družbi vladal zakon menjave, tega kar ukinemo. Za prehod pa sta nujna dva pogoja: družbeni nadzor nad produkcijskimi sredstvi in demokratični nadzor delavcev na delovnih mestih. To pomeni, da delavci sami svobodno in demokratično odločajo, kaj, kako in kdaj bodo proizvajali. In potem, piše Marx, bo treba osnovati novo merilo, kaj pomeni nekaj, kar nekdo proizvede, za potrebe družbe.

V kapitalizmu je to merilo družbeno potrebni čas – globalno abstraktno povprečje, ki se vseskozi krajša. To moramo ovreči. Vrniti se moramo od abstraktnega k realnemu času. To lahko pomeni, da ena zadruga za izdelek, za katerega potrebuje dve uri dela, dobi od druge toliko surovin, kolikor jih ta ustvari v dveh urah dela. Lahko pa se zadruga odloči, da bodo podoben izdelek raje delali dlje, da bo kakovostnejši. Te prioritete, ki niso več podrejene in zreducirane le na stopnjo dobičkonosnosti, so določene demokratično, na podlagi odločitev delavcev in širše, družbeno. Če bi bile vse ure dela enakovredne, bi bil to revolucionaren korak. Lahko se določijo oblike dela, ki terjajo več energije in stresa in se jih drugače ovrednoti, a še vedno ne merimo izdelka, ampak realen trud in čas delavca. Če dve osebi delata isto, a ena izdela več kot druga in je za to količino plačana več, potem ura dela vsakega ne šteje enako. Vodilo se spremeni: vsak po svojih zmožnostih, vsakemu na podlagi njegovega dela. To je stalinističen slogan, gre le za drugo obliko prisilnega, odtujenega dela, ki sledi abstraktnemu povprečju. Zato sovjetsko gospodarstvo ni bilo tako zelo drugačno od zahodnega.

Ampak filozof ali umetnik morda dela, tako da ne »ustvari« nič, nato pa, ko sprehaja psa, dobi idejo, ki je dragocenejša kot minuta, v kateri se porodi. Kako to meriti v času?

Tu bi odigralo svojo vlogo demokratično odločanje med kooperativnimi sveti delavcev in prebivalcev. Kot filozof lahko trdim, da porabim 18 ur na dan za govor, ki traja 10 minut. Umetniško in intelektualno delo nimata časovnega ovrednotenja. Merimo lahko zelo ozko: ura poučevanja, čas sedenja v studiu... Podobno velja za glasbenike in športnike. Vendar bo demokratično vodeni sistem delavskega ali družbenega upravljanja lahko določil merila ali shemo nadomestila za te stvaritve. Konec koncev vsako delo zahteva čas priprave, ki ga težko merimo. Hkrati morda ni nujno, da ga.

In »izmenja« se na temelju skupnih, družbenih potreb in želja?

Socializma ne želimo definirati z obliko distribucije. Obstajati mora oblika delitve, a mislim, da bo težje določiti obliko učinkovite produkcije. Svobodna, neodtujena oblika produkcije ni enostavna in temelji na dveh, že omenjenih pogojih: delavci morajo imeti nadzor in oblast prek demokratičnega odločanja nad produkcijskimi sredstvi in sistemom. Zakaj lahko glasujem za predsednika države, ne pa za svojega nadrejenega? Delavci ne odločajo ne o obliki ne o naravi svojega dela niti o produkcijskem procesu. Vse temelji na hierarhiji. Tu moramo doseči spremembe in prvi korak je družbeno, delavsko lastništvo. Nato bo potrebno določeno usklajevanje med različnimi oblikami produkcije, sodelovanje in soodločanje na ravni skupnosti, regije, mednarodno... Demokratično odločanje, ki bi zagotovilo koordinacijo, bi moralo vsebovati tudi ključna varovala, kot so možnost takojšnjega odpoklica, omejenost mandatov, rotacija funkcij. S takšno demokratizacijo gospodarstva bo tudi odtujenost produkcijskih procesov presežena, kajti ljudje bodo sodelovali in prihajali v stik drug z drugim ne prek posrednega orodja, denarja, ki predstavlja menjalno vrednost, ampak prek medčloveških odnosov, ki temeljijo neposredno na skupnem delovanju vseh članov. Gre za drugačno kvalitativno raven družbe.

Ko enkrat presežemo menjalno-posredne družbene odnose, se bo tudi narava distribucije spremenila in odsevala odnose sodelovanja. V kapitalizmu ne ustvarjamo neposredno z namenom, da bi zadovoljili potrebe drugih, ampak na podlagi tržnih zakonitosti ali državnih načrtov. Zato živimo v družbah odtujenih odnosov. Če bi v odnose vrnili neposrednost, nadzor posameznika in sodelovanje, bi tudi delitev družbenih dobrin potekala drugače. V prvi vrsti bi šlo predvsem za izmenjavo aktivnosti, ki pa ne bi bile vsaka zase določene z odmaknjeno, abstraktno vrednostjo.

Temeljile bi na demokratično ugotovljenih potrebah in željah posameznikov?

Da, to je cilj. Doseči družbo, v kateri so individualni in medosebni odnosi središčni in ključni, določujoči del.

Leta 2008 so delavci v Chicagu zavzeli tovarno oken, ki so jo lastniki pripeljali na rob bankrota, in jo preoblikovali v zadrugo. Te se kot zgodbe preživetja v skrajnih okoliščinah množijo. Koliko emancipatornega potenciala je v njih v obstoječem sistemu?

Vsi primeri delavskega lastništva in upravljanja so opogumljajoči in iz vseh se lahko učimo. Kari Lydersen, s katero sva tesna prijatelja, je o delavski zasedbi tovarne v Chicagu napisala knjigo Revolt on Goose Island. Tudi argentinske izkušnje po letu 2001 so inspirativne. Kažejo, kako bi lahko bila videti demokracija na delovnem mestu, kako jo doseči in kaj to pomeni. Težava pa je, če to ostanejo otočki v morju kapitalizma, saj se bodo prisiljeni prilagoditi zakonu vrednosti kapitalističnega globalnega trga, ki jih obkroža. Španski Mondragon je izjemna zgodba, ki se je ohranila šestdeset let. A njihovi izdelki morajo tekmovati z izdelki, ki sledijo kapitalističnim zakonom vrednosti, in tudi v Mondragonu so danes prisiljeni najemati začasne in agencijske delavce.

Ključno bi bilo ustvariti sistematičen model povezanih zadrug in kooperativ, ki bi lahko deloval sam zase in bil dovolj obsežen ter celosten, da preseže logiko globalnega trga. Tega še nismo doživeli in zelo hitro lahko pridemo do tega, da začnejo delavci sami vrednotiti svoje delo in se samoizkoriščati. Zato je odgovor ne, zadruge same zase ne morejo preživeti v tem sistemu. A iz njihove izkušnje se lahko učimo in gradimo ekonomsko demokracijo. Kajti mednarodnost ostaja ključni del alternativnega modela.

Poudarjate pomen organizacije. Hkrati sprejemate idejo trajne, nenehne revolucije. Kako gresta ta dva koncepta skupaj? Ne teži vsaka organizacija k stabilnosti in strukturiranosti, ki ju permanentna revolucija vselej prevprašuje?

Organizacija je vselej izmuzljiv koncept. Levičarji pogosto pozabljajo, da v tem niso nič drugačni, ko pride do pasti hierarhije. V nas je vrojena ideja o delitvi umskega in fizičnega dela, podoba delavca in intelektualca. Miselnost, da intelektualec ve več od povprečnega delavca, velja za samoumevno pri obojih. Vendar to ne drži.

Ker vsi izhajamo iz razredne družbe, hierarhične strukture ves čas vznikajo in se vsiljujejo v organizacije, ki postanejo rigidne in neodzivne za družbene spremembe. Zame kot marksističnega humanista je bilo vselej pomembno sodelovanje med delavci in intelektualci, ki preseže ustaljene delitve nalog. Vseskozi je treba izpodbijati in biti čuječ do udobnih preprostih korakov, skozi katere se udejanja hierarhija. Marxov nauk iz pariške komune je dragocen: treba je zahtevati pravico do takojšnjega odpoklica svojega predstavnika. Preprosta, a pomembna postavka. Organizacije ne obstajajo same zase niti niso same sebi namen. Če to postanejo, je z njimi konec. Pravica do takojšnjega odpoklica predvideva, da je vsaka organizacija začasna, v njej se eksperimentira in če ne dosežemo želenega, jo opustimo in poskusimo drugače. Podobno velja za posameznike znotraj organizacije. Treba je oblikovati mehanizme, ki preprečijo, da posameznik zaseda in trajno ohranja vlogo znotraj organizacije.

Kako to, da se je za odpoklic poslancev v svojem zadnjem govoru zavzela celo britanska kraljica?

Verjetno so vsi korupcijski škandali v britanskem parlamentu dosegli svoje. A velja poudariti, da je demokracija forma, ne vsebina. Učinkovitost forme je vselej odvisna od družbenih okoliščin, v katerih se udejanja. Referendum je lahko izjemno pozitivno orodje. Še posebej v revolucionarni situaciji, ko ljudje mislijo družbo na novo in se distancirajo od mistificirane ideologije in ustaljenih načinov delovanja. A v družbi, polni rasizma in seksizma, kjer so ljudje prepojeni s kapitalistično miselnostjo in na vsakem koraku bombardirani z idejami, ki pačijo njihovo analizo situacije, so lahko referendumi nekaj nevarnega in groznega.

Pomeni to, da lahko spremembe dosežemo le v revolucionarnih okoliščinah?

Ne verjamem, da bi kakršnekoli velike, trajne in temeljne spremembe v družbi lahko dosegli od zgoraj navzdol. S tem pridemo do paradoksa socialistične misli, ki ga je najbolje razumela Rosa Luxemburg in ostaja še naprej nerazrešen. Če strnem, je njen zaključek, da je parlamentarizem pomembno orodje, da se izobrazi in razširi kritična misel med ljudmi in delavci, ni pa mogoče socialističnih politik udejanjiti samo skozi parlamentarni proces. Potrebuješ revolucijo. A kako preprečiti, da revolucija ne postane diktatura? Kajti tako socialdemokratski kot revolucionarno-udarniški pristop sta se izkazala za neuspešna. O tem se moramo pogovarjati. Velja se izogibati obema ekstremoma, hkrati pa ne moremo le čakati, da bo kriza dokončno uničila kapitalistični sistem in naše družbe. Ljudje ne spreminjajo sveta iz obupa. Spreminjajo ga zaradi upanja.

Upanje je bilo že nekajkrat razočarano. Ken Loach v filmu Duh leta '45 pokaže, kako je druga svetovna vojna ponudila izkušnjo in prostor, da so vojaki, nekdanji delavci, pridobili samozavest, da lahko spremenijo odnose moči, da je pravičnejša družba mogoča. Nastajajo danes kje podobne izkušnje?

Tony Benn je bil del te revolucije v Britaniji leta 1945. Bil je parlamentarec, bila sva prijatelja in razlagal mi je, da zanj tisto ni bil čas reform, ampak revolucije. V resnici je leto 1945 za britanski delavski razred prineslo izjemne spremembe na bolje. A šlo je za zgodovinski trenutek. Da, bil je subjektivni element: britanski delavci so preživeli depresijo, zmagali v vojni in nato Churchillu kot kandidatu torijcev vzeli oblast, saj so vedeli, da jim po vojni ne bo dal nič. A tudi kapitalizem je potreboval keynesovsko politiko, da se je izognil ponovni veliki depresiji. Vse je sovpadlo. Ne verjamem, da bi se danes kaj takega lahko ponovilo.

Ker kapitalizem danes ne potrebuje keynesovskega trošenja, ampak varčevalne ukrepe, skozi katere se zažira v javne dobrine?

Da. Zdi se, da smo pred drugačno krizo vrednosti. Ekspanzivna dinamika akumulacije kapitala se spreminja in stopnja dobičkonosnosti ni več zadostna, da bi kapitalisti vlagali svoj kapital na tradicionalne načine. Zato želijo prste pomočiti v družbeno bogastvo, ki še obstaja zunaj kapitalističnih odnosov in tržnih mehanizmov.

Vse lahke poti do alternative kapitalizmu so vse bolj zaprte. Tradicionalni pristopi niso prepričljivi. Zato smo potopljeni v ta prevladujoči pesimizem občutka nezmožnosti. A to je lahko le povod, da se začnemo resneje pogovarjati, kako vendarle preseči situacijo, v kateri smo.

Zakaj je v tej situaciji pomemben Frantz Fanon?

Fanon je pomemben iz dveh ključnih razlogov. Nihče ni bolje razumel psihodinamike rase in rasizma. Sedanja stopnja kapitalizma ne ustvarja le pogojev za neprestano nižanje življenjskega standarda večine skozi varčevalne ukrepe, da se poveča dobičkonosnost kapitala, ampak ustvarja tudi okoliščine za rasistično ksenofobijo na novi ravni, s čimer se ohranja družbeni sistem. To vidimo v Evropi, z vse več sovraštva do migrantov, to vidimo v ZDA, kjer se pospešeno dehumanizira mlade skozi kriminalizacijo. Večina ameriških zveznih držav porabi dvakrat več denarja za zapore kot za šolstvo. Zapori so skladišča za črnske in hispanske mladostnike, kamor jih spravijo zaradi malenkostnih prekrškov. Skladiščenje brezposelnih. Za vedno. Ker veljajo za nevarno, subverzivno družbeno silo.

Hkrati tam delajo skoraj zastonj.

Drži. Privatizirani zapori pa dobijo denar od države glede na število zapornikov in jim je v interesu jih imeti čim več čim dlje. Priče smo ogromni produkciji rasističnih predsodkov po vsem svetu. Fanon je razumel dinamiko teh procesov, ki jih moramo čim prej razkrinkati. Pomembno je, kaj se zgodi ljudem, ki so žrtve rasne diskriminacije, kakor tudi, kakšne posledice družbene alienacije ima to za tiste, ki so rasisti. Fanon je delal na psihiatričnem inštitutu v Alžiriji in med njegovimi pacienti je bil tudi francoski oficir, ki je sistematično mučil alžirske zapornike. Fanonovo pomembno sporočilo je, da rasizem razčloveči ne le žrtev rasizma, ampak v prvi vrsti tistega, ki ga izvaja. Če hočemo izstopiti iz razčlovečenih družbenih odnosov, se moramo s tem soočiti.

Hkrati je zelo pomembno, kako Fanonu uspe zaobjeti bistvo izkoriščanja – pomanjkanje pripoznave, spoštovanja človečnosti drugega in odsotnost tega, da cenimo nekoga kot človeka, da ga ne obravnavamo zgolj kot stvar, ki je za nas uporabna. Fanon intimno razume notranjo strukturo rasizma, ki je identična notranji strukturi izkoriščanja, ki jo zatirani čutijo na različnih ravneh in v različnih okoliščinah.

Ne govorite le o rasi, ampak o razredu, družbenem statusu...?

Ali, kar še nisva omenila, prejšnji semester sem s študenti analiziral Fanonovo delo The Fact of Blackness, o tem, kako smo pre-določeni od zunaj. Nekdo, ki je temnopolt, je v celoti določen s tem, kakšne barve je njegova koža, in na podlagi tega tudi ocenjen. Fanon zase pravi, da je zapornik lastnega videza. Eden mojih študentov je na vozičku. Fanona je uporabil za razlago lastnega položaja. Zapisal je, da je zadnjih sedem let pre-določen od zunaj, saj vsi vstopajo v odnose z njim na podlagi tega, da je hendikepiran. Sprašujejo ga: »Tako dobro ti gre na univerzi? Kako le, ko pa si na vozičku?«

Ko je diplomiral, se je potrudil, da je vstal z vozička in z berglami prišel po diplomo. Pred dva tisoč ljudmi. Da bi pokazal, da zmore. Njegov esej o Frantzu Fanonu je bil eden najboljših, kar sem jih kdaj prebral. Pa ni pisal o rasi. V Fanonovem delu je ta presežni pomen in dragocenost za naše družbe. Kajti našega bivanja ne more razložiti le ekonomska teorija. Tudi njo potrebujemo, a ubesediti in razmisliti moramo še mnogo drugega.