Ne, ni se mi zmešalo, takšne abotne javne samohvale si ne bi privoščila niti v sanjah. Rada bi le ilustrirala eno od številnih nespodobnosti, s katerimi nam strežejo projanševski medijski častilci v brezglavem okopavanju za Gospodarjevo resnico. Tako je namreč svoj (!) najnovejši dokumentarec Urok iz Depale vasi v Družini (po)hvalil kar njegov avtor Jože Možina sam.

Takole je napisal: »Na RTV (…) se odgovorni morajo zavedati, da je tak dokumentarni dosje z odlično montažo, grafiko, vrhunsko glasbeno podlago, posnetki iz zraka ter močno režijsko strukturo nek dosežek. Dodatno vrednost mu daje – in tu sem subjektiven – alternativen avtorski pogled na dogajanje izpred 20 let, ki je prispevek k normalnosti in pluralnosti RTV.« Torej, če še niste vedeli – Možina je porok za normalnost RTV. Novinarski kolega je tudi prepričan, da bi zagotovo dobil viktorja in se prebil v družabno kroniko, pa še »generalni bi me povabil na kavo«, če ne bi bil tako pošten, kot je. Jože Možina skratka verjame, da je ob zaslužena priznanja, ker je junaško razkril resnico o Depali vasi (»večina mojih kolegov si ne bi upala«, zapiše), namesto da bi Janšo prikazal kot glavnega zarotnika in političnega negativca. Te (samo)prevare v resnici nimajo dosti skupnega z resničnostjo.

Da ne bo nesporazuma: dokumentarec o Depali vasi je zanimiv in vreden ogleda; zabavno in poučno je, denimo, s perspektive 20 let znova videti tedaj še mlade »idealiste« v ozadju dogajanj: Thalerja, Bavčarja in številne druge, ki so tedaj še pridno čakali, da se s pomočjo politike zavihtijo na položaje in pograbijo, kar bo na voljo. Velik del resnice o Depali vasi je bil sicer razkrit že poprej, denimo to, da Smolnikar še zdaleč ni bil kakšen nedolžen civilist, kot so ga prikazovali mediji takoj po dogodku, Janša pa zagotovo ne edini v tej zgodbi, ki je v surovem političnem spopadu prekoračil mejo demokratično dopustnega. Možina, to mu je treba priznati, je razgrnil nove pomembne drobce, med drugim vlogo kriminalca in agenta Radojčiča. Tisto, zaradi česar si Možina ne zasluži želene slave, je njegov pristop k zgodbi. Zlasti v zadnji tretjini jo namreč pripoveduje politični aktivist, v besednjaku strankarskih shodov, ne pa novinar, ki se poskuša dokopati do celovite resnice. Ta pač nikoli ni iz enega kosa; BBC-jevi politični dokumentarci so odličen zgled za to.

Ampak kaj bi drugega pričakovali od človeka, ki javno zatrjuje, da je bila vlada pod vodstvom Janeza Janše neprimerno bolje vodena. Bolje vodena? Razvoj, ki je Slovenijo pripeljal v gospodarsko razsulo, se je začel po letu 2004, a pred hudo krizo. Vsa kasnejša neravnotežja, ugotavlja večina ekonomistov, izvirajo iz tistega obdobja. Janševa vlada je bila kvečjemu enako slabo vodena kot vlade, ki so ji sledile. Možina v »logiki« naševstva, ki ne deluje brez tesno privezanih političnih plašnic, žal ni osamljen.

Da civilnodružbeni odbor za človekove pravice vodi bivši direktor Sove, je nenormalno normalno. Cia je v tej optiki najbrž podaljšana roka OZN. Politik s pravnomočno obtožnico na grbi cinično nastopa pod geslom pošteno. Tisti, ki so konec osemdesetih najostreje kritizirali srbsko mitingaštvo, ga dvajset let kasneje uprizarjajo brez skrupulov. Po drugi strani pa je »Janšev« podrepnik vsakdo, ki zgolj podvomi, ali se nista tožilstvo in sodišče vendarle zmotila in kaznivega dejanja, ki naj bi ga zagrešil prvak SDS, premalo konkretizirala, premalo dokazala. Zaradi česar bi morala sodba pasti.

Slepo zagovarjanje svojih in do tragikomičnosti izpeljano demoniziranje nasprotnika je te dni pripeljano do vrhunca. Nekdanjemu ravnatelju ljubljanske škofijske gimnazije Jožetu Mlakarju se je na primer zapisalo, da med mnogimi iztirjenostmi v slovenskem postkomunizmu narašča tudi pedofilija. »Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo pojavile zahteve po njeni legalizaciji«, je dodal. Na osnovi česa predvideva, da bi kdo hotel legalizirati pedofilijo (če ne štejemo pedofilov), ni pojasnil, je pa nakazal, kdo je zalega, ki koti takšne ideje. To so tisti, ki hočejo izenačiti pravice istospolnih partnerjev s pravicami »normalne« zakonske zveze, tisti, ki zagovarjajo splav, poskuse na človeških zarodkih, evtanazijo in »poporodno evtanazijo«. Še dobro, da med njimi ni duhovnikov…

V kakofoniji političnih strasti, hujskaštva in neznanja je težko predlagati kaj takega, kar bi lahko vodilo v pomiritev strasti. Dr. Janez Pogorelec, docent na katoliški poslovni fakulteti in namestnik direktorja vladne službe za zakonodajo, je vseeno poskusil. Storilce kaznivih dejanj, ki v veliki večini trdijo, da »so žrtve zarot, sodnih zmot, neverjetnih okoliščin in krute usode«, je treba obsoditi, je zapisal v Pravni praksi, sodbam sodišča pa zaupati in jih spoštovati, pravi. Toda ali je sodbo nujno treba tudi izvršiti? To je posebno vprašanje, odgovarja Pogorelec, ki se v samo sodbo ne spušča, in predlaga: Janšo bi lahko predsednik države zaradi njegovih preteklih zaslug za osamosvojitev pomilostil. Tudi Helmut Kohl in Jacques Chirac prav zaradi svojih zaslug na koncu nista šla v zapor. Toda njune politične kariere, poudarja Pogorelec, je bilo vseeno konec. Ali bi se zadeva tako iztekla tudi v Sloveniji? Kdo bi vedel. Jasno je le to, da bodo Pogorelca napadli oboji. V vojni ni prostora za »sredince«.