Pesem Sonet o ognju je Igor Torkar (1913–2004) pred davnimi leti posvetil slikarju Riku Debenjaku, vendar javnosti doslej še ni bila znana. Del soneta je sicer pod naslovom Silvestrova noč v zaporu dobil mesto med Jetniškimi soneti iz leta 1974, zbirki Torkarjevih avtobiografskih izpovedi o medvojnem trpljenju v nemškem taborišču ter povojnem zaporu, toda v močno predelani obliki. Najditelj dr. Božidar Debenjak meni, da je prvotna verzija iz leta 1958 boljša, predvsem pa bolj pretresljiva, saj je precej neposrednejša.
Sonet za spomin
Božidar Debenjak je sonet odkril, ko je nedavno, ob prodaji stanovanja, pospravljal knjižnico pokojnega očeta. Po naključju je odprl knjigo Michelangelovih Sonetov v Gradnikovem prevodu ter na ščitnem papirju zagledal rokopis Soneta o ognju, poleg pa posvetilo »Igor Torkar Riku Debenjaku ob njegovi petdesetletnici knjigo za darilo, sonet za spomin« in ob podpisu »Lj. februar 1958«. »Z očetom sta bila kolega na akademiji za likovno umetnost, kjer je Torkar poučeval tehnologijo slikarstva, in najbrž sta si bila dovolj blizu, da je očetu napisal ta sonet, ki je takrat moral biti povsem svež,« pravi najditelj.
Šestnajst let za tem, ko je sonet posvetil priznanemu slikarju, ga je Torkar sicer umestil v zbirko Jetniški soneti, a pesem precej predelal oziroma ohranil le določene dele. Dodal je namreč kratek uvod, prvoosebno izpoved ponekod preobrazil v tretjeosebno in celo izgubil kakšno rimo. »Leta 1958 verjetno še ni bilo zaželeno, da bi objavljal ta jetniški del svoje biografije, leta 1974 pa je po dolgi pavzi knjižnih objav očitno presodil, da lahko v javnost da Jetniške sonete, vendar je bilo tu cel kup stvari izločenih, zlasti takih, ki so bile preveč boleče,« glede možnega razloga za predelavo meni Debenjak.
Zaporniški satirik
Igor Torkar, rojen kot Boris Fakin, je na literarno sceno stopil leta 1940 z zbirko satirično grotesknih sonetov Blazni Kronos, s katero je napadal »blaznost« predvojne politike in kulture. Njegovo ustvarjanje je kmalu presekala druga vojna, saj je bil konec leta 1943 poslan v taborišče Dachau, kjer je preživel vse do konca spopadov.
Takoj po vojni je izdal epsko pesnitev Kurent, ki pripoveduje o strahotah in trpljenju Slovencev med vojnim obdobjem, nato pa je leta 1949 postal žrtev dachauskih procesov, na katerih je bil obsojen na 12 let zapora, a odsedel štiri leta. Novemu režimu se je po vsej verjetnosti zameril, ker je bil v predvojnem obdobju nasprotnik tedaj še ilegalnih komunistov, čeprav je bil levičar. Božidar Debenjak pa meni, da mu na omenjenem procesu ni bilo prizaneseno tudi zato, ker je bil kot kemijski inženir prisiljen delovati v taboriščnem laboratoriju, kar je bilo po vojni dojeto kot podpiranje nacističnega režima. Po izpustitvi iz zapora je bil dve leti brezposeln, prepovedano pa mu je bilo tudi objavljati. Nato so ga rehabilitirali tako, da je dobil službo na akademiji za likovno umetnost. Obsodba z dachauskih procesov je bila razveljavljena leta 1971, sredi osemdesetih pa je o tej tematiki spregovoril v svojem najbolj znanem delu Umiranje na obroke.
Kljub omenjenim grenkim izkušnjam, ki so pogosto polnile njegove zapise, se je kot ustvarjalec sprva zavezal predvsem satiri, ki jo je razvijal v pesnitvah, aforizmih in epigramih. Njegov zaščitni znak je bil parodičen, ironičen in kritičen odnos do aktualnega dogajanja v kulturi in politiki. Šele v poznih letih se je usmeril k izraziti liriki in jo stopnjeval vse do zadnje zbirke Pesmi osekle samosti, ki je izšla le leto pred njegovo smrtjo. Igorja Torkarja večina resda pozna kot pesnika, a se je uveljavil tudi kot dramatik, prozaist ter pisec scenarijev, radijskih in televizijskih iger ter publicističnih besedil.
