A zgolj nad vremenom. »Morda pa je bil res zloglasni datum kriv, da nama je dež prekrižal številne načrte. Občine Kamnik z Moniko žal nisva mogla doživeti tako, kot sva želela, a nama bo dvodnevni izlet vseeno za vselej ostal v lepem spominu. In sredi poletja se bova zagotovo vrnila!« je bil ob našem srečanju iskren Lucien.
Uvod »kot po maslu«
Na raziskovalni oddih se je parček odlično pripravil. Največ informacij o občini je našel na spletnem naslovu Kamnik-tourism.si. Podrobno je preučil turistično ponudbo, še posebej ga je zanimala možnost nastanitve. Zaradi slabe vremenske napovedi so ju najbolj pritegnile Terme Snovik, kjer dež ni ovira pri preživljanju prostega časa, je pojasnil Lucien.
Z Moniko sta se iz Žalca, kjer živita, v mesto pod Kamniško-Savinjskimi Alpami odpravila okoli poldneva. Vožnja jima je hitro minila, razen gneče na avtocesti sta jo opisala kot prijetno. Zaradi odličnih oznak nista potrebovala navigacije, pa tudi z iskanjem prostega pakirnega prostora v jedru Kamnika nista imela težav.
»A imela sva srečo. Šele potem, ko sva se čez nekaj ur vrnila k svojemu jeklenemu konjičku, sva ugotovila, da sva parkirala na modri coni, kjer je bilo treba do 15. ure plačati parkirnino. Zelo sva bila vesela, da naju ob povratku ni čakal kakšen 'pozdravček' redarjev…«
Gostoljubna mladenka
Turističnoinformacijski center (TIC) je bil po kratkem sprehodu po Glavnem trgu prvi cilj naših popotnikov. Takoj sta ga našla, tudi zaradi obvestilne table. Dobrodošlico jima je zaželela prijazna mladenka petindvajsetih let.
»Zelo se nama je posvetila. Svetovala nama je, kje lahko prenočiva in kaj naj si ogledava, da bova najbolj pristno doživela kamniško občino. Priporočila nama je obisk gradu Zaprice, od koder je lep razgled na celotno občino, in izlet na Veliko planino. Podarila nama je zemljevid mesta in turistične brošure z znamenitostmi ter nama podrobno razložila, kako se pripeljeva do Term Snovik. Celo poklicati je želela v hotel in nama pomagati glede rezervacije nočitve, a sva se ji zahvalila s pojasnilom, da bova zadevo uredila sama – na mestu samem.«
Izvidnika sta bila navdušena nad gostoljubjem zaposlene v TIC, prav tako sta pohvalila tudi njeno odlično znanje angleščine in dobrodošle informacije glede lokalne kulinarične ponudbe.
Trnič?
Sledil je kratek ogled starega mestnega jedra, ki ga je Lucien opisal kot zelo prijetnega, a vendarle malce preveč umirjenega in zaspanega: »Predel z gostinsko ponudbo je bil dokaj poln ljudi, očitno je to kamniško srečevališče. Toda preostali del mesta je deloval precej mrtvo. Ljudi ni bilo na spregled, tudi restavracij nisva opazila, trgovine so bile zaprte. Pogrešala sva kakšno animacijo za turiste, čeprav sem prepričan, da je bil dež kriv, da so ljudje raje ostali v domačem zavetju.«
Osvežujoč postanek sta si izvidnika privoščila v gostilnici in kavarni Pri podkvi. Upoštevala sta namig mladenke iz TIC. Da je tam zelo umirjeno, da imajo čudovito teraso, da strežejo odlično hrano in da bosta lahko okusila lokalne dobrote, sta pojasnila svojo izbiro.
Nista je obžalovala, pohvalila sta prijaznost in gostoljubje mlade natakarice, le jedilnik, napisan v angleškem jeziku, se jima je v primerjavi s slovensko različico zdel zelo suhoparen: »List papirja z naštetimi jedmi in brez fotografij.«
Zaradi preobilnega zajtrka sta naročila le veliki solati – hišno z dodatkom ocvrtega piščanca in imenom podkev ter mešano. Obe sta bili zelo okusni, tudi zaradi dodatka sira, je bil zadovoljen Lucien.
Si morda poskusil tradicionalni velikoplaninski sir Trnič, ga vprašam? »Trnič? Nič ne vem o tem. Škoda, pa tako sem nor na sire. Žal mi ga niso priporočili. Ima močan vonj? Francozi smo namreč veliki ljubitelji kakovostnih sirov. Močnejši je vonj, okusnejši je sir…«
Zasoljeno
Po poznem lahkem kosilu sta si izvidnika zaželela ogled bližnjega gradu Zaprice. »A je bila ravno v tistem času ob vznožju griča precejšnja gneča. Očitno so se pripravljali na neki glasbeni dogodek, slišati je bilo gong, vzdušje je bilo malce skrivnostno, mistično. Kraval nama ni bil preveč pogodu, pa tudi vnovič je začelo deževati, zato sva se raje odpravila proti Termam Snovik. Želela sva se spočiti, saj sva prihodnji dan načrtovala obisk Velike planine.«
Petnajstminutna vožnja do najvišje ležečih slovenskih term jima je hitro minila. V hotelski recepciji ju je sprejela mladenka, ki ni znala angleško, zato je na pomoč priskočil njen kolega. Ker so bile vse hotelske sobe že oddane, jima je priporočil najem bližnjega studia oziroma apartmaja.
»Takoj sva bila za, še posebej zato, ker je bil le dve minuti hoda stran. Lokacija je bila čudovita, imela sva nepozaben razgled, veliko teraso, pa tudi notranjost apartmaja je bila čista in lepo urejena. A vse skupaj glede na standarde v Sloveniji ni bilo poceni. Za nočitev z zajtrkoma sva odštela 108 evrov, je pa res, da sta bila v ceno vključena tudi dva dneva plavanja v bazenu. Ampak midva sva nameravala v vodnih radostih uživati zgolj en dan…«
Butično lenarjenje
Po namestitvi in kratkem počitku sta se izvidnika zaželela sprehoditi po prelepi naravi, a je začelo čedalje bolj deževati. »Lilo je kot iz škafa, česa takšnega še nisem videl. Ceste so se spremenile v reke, bilo je strašljivo. Vedrila sva v apartmaju, gledala televizijo in počivala,« je povedal Lucien.
Ko je dež ponehal, sta si z dekletom privoščila dvourno lenarjenje v termalnem bazenu: »Res sva uživala, čeprav je bila kar precejšnja gneča, predvsem družin z otroki. Všeč nama je bilo, da bazen ni prevelik, tako kot na primer v Laškem, kjer sva se počutila kot v tovarni. Raje imava manjše, butične bazene.«
Petkov večer sta Monika in Lucien zaokrožila s pijačo v hotelskem baru in se zaradi načrtovanega sobotnega pohodniškega izleta zgodaj odpravila v deželo sanj.
Jutro sta začela s krepkim hotelskim zajtrkom. Razveselila ju je pestra ponudba, izpostavila sta sire, salame, sveže sadje in kruh, celo masleni rogljički so se v ustih topili skoraj tako prijetno kot tisti pravi francoski, je bil v opisu natančen Lucien. Precej manj je bil navdušen nad kavnim napitkom iz avtomata, zato sta si po zajtrku merico kofeina z dekletom privoščila še v hotelskem baru. Da sva lepše začela dan, sta pojasnila.
Namesto vzpona dinozavri
S pomočjo tablice in brezplačne spletne povezave sta na recepciji preverila vremensko napoved. »Bilo je oblačno, zgolj osem stopinj Celzija, obetal se je dež. Vreme res ni bilo primerno za obisk Velike planine, čeprav sva si ga oba iz srca želela,« Lucien ni skrival razočaranja.
Namesto pohodništva se je moral zadovoljiti z obiskom Arboretuma Volčji Potok. Triurno doživetje največjega slovenskega botaničnega parka ga je napolnilo s pozitivnimi vibracijami, bil je navdušen nad videnim: »Čudovito je bilo. Z Moniko sva si ogledala do potankosti urejene vrtove in pisane gredice pomladnega cvetja, občudovala orhideje, razstavo metuljev in se v parku dinozavrov nasmejala razstavljenim izumrlim bitjem. Bil sem kar malo začuden, da imate Slovenci tako blizu prestolnice tako veliko cvetlično oazo. Tega nisem doživel nikjer drugje.«
Ujeta med kolesarji
Sobotno popoldne je parček želel zaključiti v Kamniku – z okusnim kosilom in ogledom gradu Zaprice. A sreča tudi tokrat ni bila na njuni strani. »Očitno nama idilični grad na gričku nad Kamnikom res ni bil usojen. Ob najinem prihodu v središče mesta je namreč tam potekala kolesarska preizkušnja. Ulice, ceste in trge so preplavili kolesarji in radovedneži, zato se je bilo težko prebijati skozi mesto. Bila sva ujeta v množici, zato sva se tudi sama pridružila navijačem.«
Tudi z iskanjem gostilne sta imela izvidnika zaradi zaprtih poti precejšnje težave. Spet sta naletela na gostilno Pri podkvi, a sta želela okusiti novo kulinarično ponudbo. Tudi picerija, ki sta jo našla, jima ni dišala.
»Po dobrih petnajstih minutah iskanja sva končno prišla do nekega gostinskega objekta z ogromnim panojem z menijem, a kaj, ko nama je natakar povedal, da v tem času (poletnem) strežejo le pijače. Bila sva razočarana, a sva poslušala njegov namig, naj obiščeva okrepčevalnico Orient. Da bova lahko uživala na lepi terasi in ob odlični hrani, nama je pojasnil.«
Imel je prav. Kosilo v neposredni bližini reke, ki jo je Lucien opisal kot pravljično bistro, je šlo izvidnikoma v slast. Monika ni mogla prehvaliti mešanega mesa na žaru, medtem ko se njen partner ni mogel upreti naročilu ene svojih najljubših jedi – čevapčičem. »Vem, da ne gre za slovensko jed, ampak kaj, ko so tako slastni!« Lucien ni skrival navdušenja nad izborom jedi. Tudi glede prijaznosti natakarja in lepega ambienta ni skoparil s pohvalami.
Vdaja
Ogled gradu je po kosilu preprečilo še deževje, zato sta se izvidnika odpeljala proti Kamniški Bistrici – do spodnje postaje nihalke na Veliko planino. Malce upanja glede svoje pohodniške avanture sta očitno kljub smoli z vremenom še imela, a kaj, ko je tudi tam močno deževalo.
Obupala sta, sedla v avto in se odpeljala proti domu. A nič zato. V Kamnik se bosta vrnila še letos poleti – najprej na Veliko planino, sta obljubila. Uživala bosta v čudoviti naravi, okusila pastirske jedi in se naužila svežega zraka…
»Ja, res je lepa vaša Slovenija. Življenje tukaj je precej drugačno kot v Franciji, kjer so ljudje v neprestani naglici. Delovniki so tam od 9. do 18. ure, zato ljudje skorajda nimajo prostega časa. Vesel sem, da lahko zdaj poleg dela uživam tako v smučanju kot plavanju. Slovenija je majhna in vse je na dosegu v eni uri vožnje. Pa še nekaj je: Slovenci ste precej bolj odprti od nas, skorajda vsi znate odlično komunicirati v angleškem jeziku, zato se pri vas počutim prijetno in sprejeto,« je vtise glede svojega leto in pol dolgega bivanja na sončni strani Alp strnil Lucien.
