Ločiti moramo med ljubeznijo do domovine in do države. V Sloveniji trenutno ni razloga za državoljubje. To je tako, kot ko se rodi otrok. Čakal si ga nestrpno in z velikim veseljem, potem pa ga gledaš, kako se opoteka in pada, ker ne more shoditi, kako je ves posran. V Sloveniji bi ljubezen do države radi utemeljevali na preteklosti, s čimer imamo ravno tako velike težave. Naprtili smo si jih brez razloga. Poboji in krivice, ki nas še vedno delijo, so se dogajali, ko smo živeli v nekih drugih državah, zdaj pa vse nalagamo na lastna ramena. Če se bomo soočili sami s seboj danes, bomo tudi preteklost videli v drugačni luči.
Veliko mladih zapušča Slovenijo, ker tukaj ne vidi prave perspektive. Jim bomo očitali pomanjkanje domoljubja? Mogoče jim srce krvavi. Mogoče si želijo iti. Vprašati se je treba ne nazadnje tudi to, zakaj bi morali ostati, če je ves svet odprt in imajo drugje več možnosti.
Tisti, ki pritiskajo, da bi domoljubje morali vzgajati v šoli, izobešati zastave in prepevati himno vsak dan, so mi sumljivi. To je enako kot z ljubeznijo do žene. Midva se še vedno dobro razumeva, če pa bom na vsem lepem začel na široko razlagati, kako jo ljubim, ji bo to sumljivo. Izobesiti zastavo je najlažje. Moja ljubezen do domovine temelji predvsem na ljubezni do slovenskega jezika in književnosti.
Zelo pomemben del državnosti je tudi suverenost. Koliko smo sploh še gospodarji lastne usode v času, ko nam agendo določajo evropski birokrati?Slovencev nas je dva milijona, in ko v Bruslju udarimo po mizi, se ta manj zatrese, kot če udarijo po mizi Rusi, Angleži ali Nemci. Kar absolutno ne pomeni, da se smemo sprijazniti s tem, da smo majhni in ponižni. A hkrati v času globalnega sveta nima smisla jokati za predajo suverenosti. Saj vendar v Bruslju sedimo in odločamo tudi Slovenci. Kaj bi bila Slovenija danes, če ne bi bila del evropske integracije? Če primerjam druga obdobja v zgodovini, ko smo imeli glavna mesta v Rimu, Beogradu, na Dunaju, ali smo imeli takrat več suverenosti kot danes? To sicer še zdaleč ne opravičuje servilnosti, hlapčevstva in potrebe po ugajanju, ki je tako lastna našim politikom. A suverenosti smo izgubili toliko, kot se sami ne počutimo več suvereni.
Pred kratkim so bile evropske volitve, ki so pokazale na skrb zbujajoč vzpon nacionalizmov. Vemo, da se tudi v Sloveniji ukvarjamo z Romi in čefurji, medtem ko na obale sosednje države naplavlja trupla obupanih Afričanov, ki jih v imenu države ne spustimo naprej. Domoljubje oziroma državoljubje lahko hitro postane patološko.Dobro se spomnim, ko smo sprejemali zakon o državljanstvu leta '91 in ko sem se zavedel pravne praznine v zvezi z vprašanjem, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki slovenskega državljanstva ne bodo sprejeli. Nekateri so se namreč povsem zavestno odločili, da tega ne bodo storili – tako kot stotine Slovencev, ki so bili postavljeni v podobno situacijo v Nemčiji. Zelo dobro se spomnim, kako so naši državniki pohvalili te rojake na Nemškem, da se niso »prodali«. Zakaj bi bilo kaj drugače za naše južne sosede, ki so živeli pri nas? Takrat so mi odgovarjali, da sem jugonostalgik, da bomo hitro pripravili tudi zakon o tujcih, ki bo to vprašanje uredil. A ga nismo. Čez nekaj let, ko so se izbrisani prvič oglasili, so bili mnogi besni, češ da so bili ti ljudje takrat oportunisti, pa da niso verjeli v Slovenijo. To je to »domoljubje«, ki ni za Slovenijo, ampak zoper nekoga drugega. In tega imamo zelo veliko. Ko se je Drnovšek recimo boril za človekove pravice tiste romske družine na Dolenjskem, je vsa Slovenija skočila pokonci. In ko gledam te nesrečne Afričane, ki pristajajo na južnih obalah Evrope, ki jih ne spusti naprej, se vprašam, kaj pa je kolonizatorska Evropa takrat pred desetletji in stoletji počela v Afriki in Aziji. Moja zadržanost do deklariranega domoljubja izhaja prav iz dejstva, da se fašizem in nacizem napajata iz bolnega patriotizma in sovraštva do drugih. Ta meja je zelo tanka in zelo nevarna. Vsi nacionalizmi imajo isti jezik in ista čustva. Nedoumljivo je, da so nacionalisti v različnih državah celo solidarni med seboj.
Tudi vam so hoteli pripisati to patološko ljubezen do domovine oziroma do Maribora. Morali ste se braniti pred obtožbami ekstremizma.Ta obtožba je bila absurdno skonstruirana.
Zanimivo, da so samooklicani domoljubi vstaje razglasili za nekaj ekstremnega, ko so bile ravno te pravzaprav najbolj spontan in pristen izraz domoljubja.Kakor je mogoče, da nekateri vidijo v Janševem primeru politični proces, je iskanje teroristov med mariborskimi vstajniki politični konstrukt in tudi proces, ki teče proti fantom, je v veliki meri političen. V Mariboru je šlo za upor zoper samovoljo župana, zoper neumnosti in pokvarjenost oblasti v času, ko toliko ljudi živi v hudi socialni stiski. Vse zgodbe o stricih iz ozadja, huliganih in plačancih so nore.
Več kot tri mandate ste delovali tudi kot poslanec v državnem zboru. Je odločitev za politiko izraz domoljubja ali gre bolj za željo po lastnem okoriščanju?Ne verjamem, da je šla večina politikov ob osamosvajanju v politiko zaradi lastnih interesov. Res pa je, da je Demos hitro za tem šel v sprejemanje dveh zakonov, o denacionalizaciji in privatizaciji, ki sta bila pripravljena tako, da sta postala tudi leglo korupcije in bogatenja, in to z vseh političnih strani. Ljudje se motijo, ko pravijo, da so takrat glasovali za Slovenijo, ne pa tudi za kapitalizem. Kljub temu je bila presenetljiva hitrost prehajanja v drug sistem in politični elan, ki je ves ta proces spremljal. Zdelo se mi je, da se jim je s tem mudilo bolj kot s čimer koli drugim. Saj razumem, bil sem sin hlapca in dekle in sem se naposlušal zgodb o pomanjkanju in nepravici. Razumem pa tudi, da je v državnem zboru tri vrste stran od mene sedel človek, ki se mu je oče obesil, potem ko so mu po vojni vzeli zemljo. Stvari so bile komplicirane in kompleksne, mi pa smo jih zelo enoznačno poenostavljali. Tudi v primeru izbrisanih. Tako da sta bila že v iztočnici delanja nove države elementa maščevanja in nepoštenosti.
Bivši ameriški veleposlanik je pred časom dejal, da smo državo prelahko dobili in je zato ne znamo ceniti.Lahko, da je to povsem točno, vendar mislim da se veleposlanik države, ki je ubijala predsednike in kandidate za predsednike države, ki je ubila črnskega voditelja in ki je odgovorna za to, kaj se danes dogaja v Iraku in še kje, nima moralne pravice vtikati se v notranje zadeve Slovenije, zlasti ne, ker se je ob tem politično opredelil.
Vemo, da je posegel tudi v občutljivo področje delitev, ki jih v Sloveniji nikakor ne moremo prerasti. Še vedno jih »kupujemo«, čeprav se zdijo kot slepilo za ljudi, medtem ko si nekdo na njihov račun v ozadju polni žepe.V Mariboru še toliko bolj kot drugje. Ne nazadnje je tudi tradicionalno prepričanje, da je vsega kriva Ljubljana, najslabši način premišljevanja o Mariboru. Ker mislimo, da so vsi nesposobneži in kriminalci na oni strani Trojan, ne iščemo svojih lastnih. To so zelo problematični alibiji, da vedno nekje drugje iščeš sovražnike.
Enako se zaradi domnevnih stricev iz ozadja, teh nevidnih zarotnikov, ne spopadamo z resničnimi krivci, prefriganimi kapitalističnimi gangsterji. Ta teorija zarote nas bo še drago stala.
Moja pesimistična teza je, da so nacionalni parlamenti in z njimi tudi delitve v današnjem svetu del komične globalne farse. Svet vodijo velike korporacije in banke, ki jih skrbi za svoj posojen kapital in se zato vmešavajo v politiko držav. Kdo je pri nas ali kjer koli drugje na oblasti, je, bojim se, irelevantno.
Kako boste v teh razmerah svoji 22-letni vnukinji pojasnili, kaj naj jutri praznuje?Predvsem naj jo veseli, da živi v prestolnici Slovenije – če bi v preteklosti živela v prestolnici, bi bilo to v tujini. Srečna je lahko, da je rasla in se šolala v okolju, kjer govorimo slovensko. Rekel bi ji še, naj je nič ne veže, da mora ostati tukaj. Pred njo je ves svet, seveda pa naj, kjer koli že bo, ostane Slovenka in naj se kdaj tudi vrne. Konec koncev je uspeh naše države tudi to, da je svet dandanes odprt in dostopen vsem.