S tem seveda potrdi slaboumen konstrukt SDS, češ da je sovpadanje sodbe, odhoda v zapor in volitev zarota. Pri tem gladko zamolči fakte: proces se je začel leta 2011, v času Pahorjeve vlade, obtoženci so ga zavlačevali na vse načine, trajal je ves čas Janševe vlade in vlade Alenke Bratušek in tudi ljubi bogec ni mogel vedeti, da se bo Jankoviću zmešalo in bo zrušil lastno vlado leto dni pred koncem mandata, pri tem pa še urediti, da bodo volitve prav v času šolskih počitnic in Janševega odhoda v zapor – je Vsemogočni, a ni psihiater in ni nad ustavo, bi o njem rekli naši ustavni pravniki. Samo popolnoma iracionalno ali pa popolnoma manipulativno delovanje možganov lahko vse to pomeša in iz tega iztisne paranoično brozgo o zaroti, ki je spretno vodila datume in ki Janšo celo v zaporu življenjsko ogroža. Čemur sledi preverjena »logika« utrjevanja paranoje: ogrožen je on, ogroženi smo torej vsi mi, njegovi, ali kot je rekla tista stara gospa s sladostrastnim glasom: a nas bodo vse pobili? Analogije so nenehne: če sem zaprt jaz, ste lahko jutri vi, jaz sem metafora za vse, Janez, to smo mi, SDS je Slovenija, SDS je država, in zato mahamo z zastavicami, ki je na eni strani rumeno partijska, na drugi pa državna.

SDS-ovci stavijo na spektakel, uprizarjajo pasijon, kjer nedolžni počasi stopa proti križu, kjer dežurni SDS-ovski župnik razglaša, da gre za pogreb demokracije, vse točno v času osrednjega TV-dnevnika, ki prekinja redni program, da se vključi v live performance, kjer ista Urška Bačovnik Janša, ki se je zgražala nad radovednostjo medijev ob rojstvu otrok, zdaj sama pred kamerami govori o sinovih, ki sta ostala brez očeta, medtem pa stranka zanju zbira denar za preživetje, ker položnic očitno ne plačuje več neka sestrična. (Je mogoče bolj cinično pljuniti v obraz vsem otrokom anonimnih kaznjencev, ki ne zanimajo nikogar?) TV-novinarki v pretresenosti drgeta glas … Da, to je vaško gledališče, ki stavi na preproste emocije, na strahove, na željo po zavetju čredice, v kateri laž ni greh, če gre za nekaj večjega.

Pred dvema letoma je država po 27 letih končno izplačala odškodnino Martinu Uherniku, ki je bil leta 1977 za umor po krivem obsojen na osem let zapora. O njem so mediji poročali le v kroniki, o njegovi družini in njenih denarnih in psiholoških stiskah ne vemo nič. Pravniki niso v osrednjem dnevniku govorili o nepopravljivih posledicah že enega samega dneva zapora, saj je bil pač slehernik, »mali človek«, ta pa lahko očitno brez škode za »pravičnost« izgubi družino in službo in čast. Danes je drugače: zelo veliko pravnikov resno zagovarja tezo, da Politik, ki »ne bo ničesar prosil«, samoumevno zasluži drugačno, tolerantnejšo obravnavo in izjeme (prestavitev kazni, preskakovanje sodnih instanc, več izhodov iz zapora, ne obiskov v sobi z drugimi ljudmi itn.). Brez njega si enostavno ne morejo predstavljati slovenske politike. In za svojega »kralja« so se pripravljeni odreči osnovam pravne države: enakosti pred zakonom, spoštovanju sodb. Omogočili bi mu sodelovanje v politični kampanji in ponovni prevzem oblasti iz zapora. Slednje je še toliko bolj bizarno, saj ne gre za politika, ki bi v nepazljivosti povozil pešca, ampak za takega, ki je vendar obsojen zlorabe premierskega položaja. Kot bi onemu, ki je vlomil v sefe, med prestajanjem kazni omogočili sprehode po banki.

Medtem pa SDS-ovski destruktivni stroj z božjo in pravno spodbudo naprej melje vse, kar razglasi za sovražno: na parlamentarnem odboru za kulturo je umetnostni analfabet Jože Tanko pljuval po izjemni plesalki in predsednici Društva sodobnega plesa Slovenije Teji Reba, kandidatki za upravni odbor Prešernovega sklada zgolj zato, ker je sodelovala v nekem projektu umetnika Janeza Janše, ki naj bi žalil vsevišnjega J. J. Nedotakljivega. Po spletu je spet zakrožil tudi seznam »prosocialističnih novinarjev«, ki v angleščini svari celo pred mrtvimi – na seznamu je tudi Jurij Gustinčič, označen s križcem. Anatema še po smrti. SDS-agenti tudi še naprej vohunijo in celo fotografirajo domovanja tistih, ki s politiko nimajo nič, a so »okuženi«. Vse jim je dovoljeno, v tej umrli demokraciji.