Prekletstvo drog
Hišo v Škocjanu, v kateri trenutno biva 15 fantov iz različnih držav, vodi 30-letni Jozef iz Slovaške. Ta je že pri 13 letih posegel po drogah, enajst let je bil na heroinu in v tem času izgubil službo, družino in prijatelje. Odvisnost ga je gnala tudi v krajo, kar ga je pripeljalo v zapor. »Po štirih mesecih sem mislil, da sem iz krize, a ko sem prišel iz zapora, sem se že po 15 minutah spet drogiral,« se spominja. Jozef je imel srečo, saj je dolgo živel doma, od koder je za drogo pobral vse, kar je bilo kaj vredno. Ko je odnesel še zadnjo stvar, je bilo očetu dovolj in znašel se je na ulici, tam pa v dolgovih in težavah s preprodajalci. »Nisem imel več izbire. Ali si bom skopal jamo ali bom nekaj spremenil,« pripoveduje. Pomoč mu je ponudila sestra in odšel je na psihiatrično kliniko, kjer se je zdravil pol leta, nato pa se je odločil za skupnost, v kateri je zdaj že tri leta in pol.
»Do takrat, ko sem vstopil v skupnost, nisem poznal normalnega življenja, bili so samo droga, alkohol in življenje brez smisla. Tukaj sem našel prijatelje, iskrenost, potrpljenje, skupnost mi je vrnila tudi dostojanstvo. Učim se ceniti majhne stvari, boriti se s čisto glavo in ne bežati pred težavami. Zdaj poznam odgovornost, kar ni lahko, je pa lepo,« pravi Jozef, ki načrtov za prihodnost še ne dela, želi pa si živeti normalno življenje.
Ni sramotno pasti, ampak se ne pobrati
Normalno danes živi 37-letni Ljubljančan, ki je v Škocjanu našel zatočišče pred desetimi leti. Skoraj petnajst let se je boril z odvisnostjo in v tem času tudi končal fakulteto. Da se je rešil prekletstva drog, se mora zahvaliti staršem: »Postavili so me pred dejstvo, ali greš v skupnost ali pa se boš znašel sam. Prihajam iz družine, kjer je bilo navidezno vse urejeno, ni bilo socialne stiske ali drugih težav, tako da droga ne izbira – ne ljudi, ne po stažu, ne kako drugače,« pripoveduje.
Življenje v skupnosti je temeljilo na delu, molitvi, iskrenih medsebojnih odnosih, prijateljstvu in požrtvovalnosti. »Tukaj ne obstajajo ne morem, ne želim, ne znam. Molitev ti daje duhovno širino, delo te nauči reda in discipline, izpolnjevanja obveznosti in prevzemanja odgovornosti,« se spominja. »Danes ne objokujem, ampak se hitro soočam s težavami in skušam odgovorno živeti. Predvsem pa sem se naučil, da ni sramotno pasti, ampak je sramotno se ne pobrati,« sklene.
Težave mladih so danes drugačne
Skupnost Cenacolo je sicer krščanska skupnost, ki jo je leta 1983 v Italiji ustanovila redovnica sestra Elvira Petrozzi. Po vsem svetu ima okoli 60 hiš, približno 300 ljudi se je odločilo v njej tudi živeti. Med njimi je hrvaški duhovnik Ivan Filipović, ki se je pred 20 leti tudi sam znašel v primežu drog. Petnajst let je preživel v Italiji, v tem času premagal odvisnost in končal študij, pred desetimi leti je bil posvečen v duhovnika in danes je eden vodilnih v skupnosti. Pravi, da so težave mladih drugačne, kot so bile pred leti, ko je bil glavno prekletstvo na ulicah heroin. »V skupnost prihajajo mladi, ki imajo težave z alkoholom, lahkimi drogami, tabletami, internetom, kockanjem. Mladi so prazni, depresivni, izgubljeni, nimajo služb, preveč časa preživljajo za računalnikom ob igranju igric, pijejo in kadijo marihuano, tablete mešajo z alkoholom, vse to pa sčasoma vodi v psihoze,« pojasnjuje. V skupnosti, kjer je življenje povsem preprosto, jih na novo učijo življenjskih vrednost, da bi jih tako rešili odvisnosti in naučili dostojno živeti. Ob sobotah potekajo v Škocjanu vstopni kolokviji, za katere je potrebna predhodna prijava, informacije so na voljo na telefonski številki 051 876-964.
