Pogovor z Martino Ratej: Tekmica je obnemela, ko je videla mojo postavo

Res je. Sezona se odvija na visoki ravni, kakršen je bil naš cilj. Optimizem pred sezono je bil posledica odličnih priprav v zimskem obdobju, v katerem se je kazalo, da bom lahko zelo dobra. Kot veste, sem se marca lažje poškodovala, potem ko sem že pozimi dosegala daljave okrog 65 metrov. Tedaj sem naredila korak nazaj. V tem trenutku je pomembno predvsem, da sem zdrava, posledično pa dosegam daljave okrog 65 metrov.

Zavedam se, da potrebujem konstantnost v dolgih metih. Le na takšen način lahko atlet dosega vrhunske rezultate. Če veš, da si sposoben pravih daljav, potem se ne obremenjuješ z morebitno utrujenostjo ali samimi razmerami na tekmi, temveč narediš vse, kar moraš, ter potrpežljivo čakaš, da bo orodje odletelo do želenih daljav. Pripravljenost namreč od tekme do tekme niha, zato je zelo pomembno, da veš in verjameš, da imaš nekje zadaj rezervo. Jaz jo v tej sezoni imam in želim si, da bi jo imela še naprej. Pogoj za to pa je zdravje. Če ga bom imela, se ne bojim, da ne bi vso sezono tekmovala na visoki ravni.

Teden ali dva po prvenstvu v Moskvi sta bila zelo težka. Veliko sem premišljevala, kaj naj storim. Spraševala sem se tudi o tem, ali je sploh smotrno tekmovati na takšni ravni, da se na veliki tekmi ne uvrstiš v finale. Povprečni rezultati me ne zanimajo in me nikoli ne bodo. Moji cilji so visoki, da se borim z najboljšimi tekmovalkami v svoji disciplini. Ko se lani to ni zgodilo, sem doživljala velik poraz. Po prvih težkih tednih sem se odločila, da se z dolgoletnim trenerjem Andrejem Hajnškom usedeva, si poveva svoje. Nastal je predlog za povečanje ekipe, kar mi zelo ustreza. Očitno je bila odločitev prava.

Težko bi rekla, da me je razbremenila, saj je treba za vrhunski rezultat vsak dan garati. Očitno je bilo, da sem potrebovala spremembe. Z Andrejem sva sodelovala veliko let. Očitno so določene stvari prišle do ravni, kjer so obstale. Z Andrejem še naprej odlično sodelujeva, hkrati pa se ob meni še drugi trudijo, da mi pomagajo z vsem znanjem, ki ga imajo. Očitno smo tako oni kot jaz pri tem uspešni. Če bi ostala zgolj z Andrejem, bi težko tako konstantno metala kopje okrog 65 metrov.

Okolica me podpira in motivira. Vsi okrog mene se zavedajo, da sem sposobna držati visoko raven metov, čeprav se mi zdi, da nihče ni pričakoval, da lahko vsako tekmo tekmujem na tako visoki ravni. Večjih pritiskov ne čutim, morda malce večjo pozornost. Po drugi strani imam veliko izkušenj, da se znajdem v nastalem položaju. Če sem uspešna na tekmi, se veselim v tistem trenutku na tistem mestu. Ko se vrnem v domače delovno okolje, se zavedam, da ni časa za proslavljanje, temveč se je treba podrediti treningu in narediti vse, da bom znova uspešna na naslednji tekmi. Za razliko od preteklih let lahko zase rečem, da se znam dobro disciplinirati in distancirati.

Vsekakor ne. Menim, da je ključ do uspeha ravno konstantnost meta, o kateri sem vam razlagala prej. Ta vpliva na samozavest. Preprosto veš, da bo prišel met, ki bo daljši od tekmice, ki je morda izvedla odličen met, povprečje drugih daljav pa je precej krajše od tvojih. Čeprav gre za centimetre, ti na koncu veliko štejejo. Hkrati sem dobila občutek, da se mi vračajo leta preteklega garanja, ko se tekme večkrat niso odvile tako, kot bi si želela ali sem bila sposobna.

Tako čutim tudi v sebi. Nisem samozavestnejša zgolj na tekmah, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Sama pri sebi čutim, da sem na vseh ravneh sposobna uresničevati zastavljene cilje. Zato je vsak narejen korak lažji. Vse nekako teče kot po maslu. Najsi gre za tekme, vsakdanje življenje ali opravljeni trening. Če je ta dober, vem, da sem naredila velik posel na poti do uspehov. Ne želim si namreč, da bi kot v prejšnjih letih padla v spiralo neuspehov. Padec vanj je lahko zelo hiter. Lahko le na dveh tekmah zapored ne dosežeš tistega, kar si si zadal, in gre že vse narobe. Vleče te le navzdol, pade ti samozavest, ne verjameš več vase. Kljub temu da si dobro pripravljen, se psihološko uničiš. To so težka obdobja, ki sem jih doživljala, zato toliko bolj uživam v trenutkih, v katerih se nahajam.

Sem. Včasih se mi zdi, da sem bolj sama opazovala druge tekmovalke, kako se pripravljajo na svoje nastope, sedaj pa imam večkrat občutek, da druge opazujejo mene. Vedo, da sem jim močna konkurenca, in čutim, da se me bojijo. To je dober občutek. Po drugi strani sama več ne spremljam preveč tekmic niti njihovih metov. Pogledam le na tablo z rezultati, na katerem mestu se nahajam. Osredotočam se nase in to je gotovo eden ključev do boljših rezultatov. Hkrati pa se zavedam, da si lahko to privoščim le zavoljo tega, ker sem dobro pripravljena. Naj omenim primer, ki se mi je pripetil prejšnji teden v Ostravi, na kar me je opozoril Andrej Hajnšek, ki je tekmo opazoval s trenerske tribune. Z veliko tekmico Nemko Molitor sva sedeli na isti klopci. Ko sem se slekla do tekmovalne majice, je kar obnemela, ko je videla mojo postavo. Svoje kopje je imela ob sebi, a je kar tacala in ga iskala na drugem koncu. Posledično je vrgla kopje 52 metrov.

Glede na to, da sem skalp Barbore Špotakove v preteklosti enkrat že vzela v Ostravi, sem si zelo želela to ponoviti. Žal mi ni uspelo, saj je ni bilo na startu. V Rimu je tekmovala odlično, bila je razred zase. Vseeno lahko rečem, da sem opazila, da v tej sezoni, ko se je vrnila po rojstvu otroka, ni tako suverena, kot je bila pred porodniško.

Zavedam se priložnosti, ki jo bom imela v Švici. Po rezultatih, ki jih dosegam, bom bila v krogu favoritk za odličja. Pa ne zato, ker sta Rusinja in Nemka noseči, temveč zato, ker dosegam dolge daljave. Do Züricha me čaka še veliko dela. Ostati moram zdrava, poleg tega pa si želim še na dveh mitingih diamantne lige, ki bosta pred evropskim prvenstvom, doseči dober rezultat. Znašla sem se v položaju, ko mi kaže dobro, in verjamem, da lahko na mitingih najvišje ravni nadaljujem v odličnem ritmu. Zavedam se tudi, da če ne bom prava, me lahko premaga veliko metalk.

Seveda si tega želim. Pričakujem, da bo kopje vsaj enkrat poletelo dlje kot pred štirimi leti v Dohi. V času, ko so moji slabši meti dolgi 62 metrov, je vsekakor možno, da bi izboljšala tudi državni rekord.

Ta tekma je res nekaj posebnega. Vsaka točka je zelo pomembna, ves čas se vsi med seboj bodrimo, se spodbujamo, navijamo. To so občutki, kakršnih ne doživiš nikjer drugje. Zato se vedno veselim takšnih preizkušenj.