Matjaž Rakovec bo danes sklenil svoj prvi mandat na čelu Hokejske zveze Slovenije in v isti vlogi začel pisati novo štiriletno zgodbo. Nobenega dvoma ni, da mu bo skupščina izkazala zaupanje, saj se bo na volitvah predstavil kot edini kandidat za predsednika zveze. Rakovec si je na eleganten način sam utrl pot do novega imenovanja, potem ko je na podlagi pravilnika, a v neskladju z dosedanjo prakso določil, da se morajo kandidati za novega šefa prijaviti že mesec dni pred skupščino. To je presenetilo opozicijo, ki se v tako kratkem času ni znala mobilizirati.
Matjaž Rakovec je oktobra 2010 na vrh hokeja prišel kot novo upanje. V ogenj ga je potisnil najvplivnejši hokejski funkcionar pri nas Ernest Aljančič, s katerim je zelo hitro prekinil stike, potem ko je začel brskati po zaprašenih omarah. Že leto dni po imenovanju na čelo HZS sta pred očmi javnosti snela rokavice in poskrbela, da so se po vroči razpravi na takratni skupščini stresla tla. Rakovec je iz bitke za prestol izšel kot veliki zmagovalec, Aljančič pa je napovedal takojšen odhod iz domačih hokejskih krogov. Rakovec je svojega predhodnika in njegove tesne sodelavce na podlagi revizijskih poročil kasneje poslal na sodišče, ki še vedno odloča o spornem poslovanju HZS med Aljančičevo dolgoletno vladavino. Obenem ga je odrezal tudi z visokega položaja v mednarodni federaciji.
Aljančičev duh še vedno ni povsem izginil iz pisarne HZS, od koder se kakor preganjavica večkrat sliši, kako nekdanje vodstvo rovari proti sedanji garnituri. Zaradi osebnih zamer do Aljančiča je z zgodovino hokejske zveze preveč obremenjen tudi njen prvi nadzornik Brane Terglav, kar Rakovcu načeloma ugaja. Zaradi osebnih koristi je v krog najožjih zaveznikov dovolil celo pravnomočno obsojenemu Mitji Lomovšku, ki mu je sodišče odredilo obisk delavnic za nenasilno komunikacijo. Lomovšek se že nekaj časa razglaša za Terglavovega osebnega svetovalca, njegova bližina pa prav gotovo ne pripomore h krepitvi Rakovčeve publicitete, ki se je najbolj odkrušila po neslavni odstavitvi z mesta prvega moža Zavarovalnice Triglav pred letom dni. Rakovec je od tedaj bistveno šibkejša figura na gospodarskem parketu, kar zagotovo ne koristi hokejski zvezi pri pridobivanju sponzorjev in splošnem zaupanju v njegovo delovanje.
Matjaž Rakovec se je v zadnjem obdobju zapletel v nevšečnosti tudi z domačim olimpijskim komitejem, kjer se je zameril številnim pomembnežem. Med novinarji so že zakrožila elektronska sporočila, v katerih Rakovec nastopa v stilu, kot bi vodil osebni boj proti vodstvu OKS, saj piše, da jih mora razkrinkati in da šef komiteja Janez Kocijančič »posluje v stilu našega prijatelja Aljančiča«. Nesporno potrditev nepriljubljenosti na OKS je Rakovec dobil že pred začetkom olimpijskih iger, ko je neuspešno naskakoval položaj vodje reprezentance v Sočiju. Proti Petri Majdič je bil povsem brez možnosti, kar je vedel že pred glasovanjem, a je trmasto vztrajal in doživel hladen tuš. Kritika na njegov račun leti tudi na poslovni iztržek ob izjemnem uspehu hokejske vrste na igrah ob Črnem morju, ki bi glede na razsežnost tekmovanja in četrtfinalni nastop lahko bil večji. Nekaj grenkobe so pred tedni doživeli tudi nekateri reprezentanti, ki zaradi občutljivih okoliščin ne želijo biti imenovani. Čeprav se je zavoljo njihovega uspeha blagajna HZS rekordno napolnila, je Rakovec vsakemu hokejistu namenil le 5000 evrov in s tem pokazal, kako globoko jih ceni.
Pred začetkom svojega drugega (in, kot pravi, zadnjega) mandata ima Matjaž Rakovec veliko odgovornost za obstoj panoge. V prvi vrsti bo moral najti način, kako se pravilno spopasti s skorajda klinično mrtvim profesionalnim ustrojem na klubski ravni, prav tako pa ne bo smel zanemariti usihajočih vrednosti nižjih reprezentančnih selekcij na mednarodni ravni, ki so vedno bile in bodo pomembno merilo pri uspešnosti delovanja panožne zveze.