Nekdanjo jamo, v kateri so pred desetletji kopali glino za tamkajšnjo opekarno, je kmalu zalila voda in dokaj neurejeno, zapuščeno okolico so v roke vzeli člani Ribiške družine Rače. Uredili so brežine in pot okoli jezera, očistili jezero in okolico, vložili krape, ščuke in še kaj in zdaj je tam raj za ljubitelje narave, sprehajalce, rekreativce in seveda ribiče. Slednji so postavili ob vodi tudi majhno hiško, v kateri so društveni prostori, spravljeni pokali in priznanja, pred njo pa je pokrita terasa.
Prav tam so po celodnevnem druženju posameznih članov ribiških družin iz domala vse Slovenije ter številnih sobotnih izletnikov, ki so se odzvali povabilu, naj pridejo in dan preživijo v družbi vedno dobro razpoloženih in družabnih ribičev, razglasili najboljše v tekmovanju v ribolovu (lovili so po pravilu ulovi - spusti) in najboljše v pripravi ribjih jedi. Pomerili so se člani devetih ekip, vendar zagotovo nima smisla navajati prejemnikov medalj in pokalov, ki jih je skupaj s predsednikom Združenja ribiških družin Maribor Bojanom Javornikom podeljeval tudi predsednik Ribiške zveze Slovenije dr. Miroslav Žaberl. Zmagovalci so bili namreč po prepričanju vseh udeležencev prav vsi, ki so na najlepši način predstavili premnogim obiskovalcem šarm ribištva in izjemno kulinariko.
Vsi, ki so bili takrat ob jezercu, so namreč lahko poskusili, kaj so okusnega pripravili kuharski mojstri in mojstrice, članice in člani tekmovalnih ekip iz ribiških družin Maribor, Rače, Koroške, Slovenske Bistrice, Pesnice, Mure Paloma, iz Zveze ribiških družin Maribor, Ribiškega društva Radvanje in Lovskega društva Pobrežje Miklavž. Začelo se je že z izvrstnim zajtrkom, ki ga je bil deležen sleherni obiskovalec, med dobrotami pa so bili najrazličnejši ribji namazi in številne lokalne značilne dobrote.
Kmalu je zadišalo tudi iz kotličkov, žarov, kuhalnih plošč in seveda s krožnikov, ki so ponujali presenetljivo domiselne, izvirne in predvsem okusne jedi. Najdlje so brbotale ribje juhe, pripravljene na sto in en način, sledili pa so pečeni, v koruzni moki ocvrti ali kuhani krapi, postrvi in ščuke s pečeno ali kuhano zelenjavo, krompirjem oziroma polento, pa somov in postrvin hamburger, tu so bile porcije izvrstnih potočnih rakov...
Predsednik ribiške družine Silvo Koren je bil star devet let, ko je s svojim dedom ulovil svojo prvo ribo. Od takrat je zastrupljen z ribičijo in na vprašanje, kaj bi si zaželel, če bi imel čarobno paličico, v odgovoru ni omenil niti trofejnega ulova niti želje po ribolovu recimo na Norveškem, ampak to, kar si želi vsak pravi ribič: »Da nobena tovarna nikjer na svetu ne bi več izpuščala umazanije in strupov v reke in potoke. Pa da bi imeli vsi ribiči spoštljiv odnos do ribe.«
Nekoliko se je zamislil, potem pa z nasmehom dodal: »Ribičija... Najpomembneje je, da smo klapa. Kakšna tretjina, četrtina od 140 članov družine se nismo še naveličali drug drugega. V naši družini sem ribič le jaz, imam pa srečo, da ima žena veliko razumevanja za mojo ljubezen do vode in rib.« vav