Ta vojska je zatiralska

Na koncu se je opogumil Florjan Poljšak iz Selc: »Tamle čez sta vojaški vadišči Poček in Bač. Za hišo nam vozi vlak, hud ropot s starimi lokomotivami, ker je elektriko sesul žled. Avstrijci bi to menda popravili v dveh mesecih, tu pa… Pod hišo glavna cesta, noč in dan brni. Prihaja avtocesta, plinovod, smo res v Pivški dolini obsojeni na vse najslabše?

JLA je tod imela enkrat letno manevre, tudi enkrat pa so polkovniki delali izpit za generale. Vmes je bil mir, kmetje so lahko hodili v svoje gozdove, mi na sprehode, živali so mirno živele, voda je bila varna.«

Potem je država vse to še zaščitila z Naturo 2000.

»Pa se ta ista država na to požvižga, ko gre za vojsko. Avstro-Ogrska je tod pasla konje, italijanska pod fašisti je imela tarče za streljanje topov z ladij, oboji so bili pri nas, da bi nas zatirali. Tale vojska naj bi bila naša, a se še slabše obnaša.

Tako grdo, da smo v občini Postojna imeli referendum. Kar tri četrtine nas je bilo proti, da imamo vojsko v teh krajih. Volja ljudstva nič ne šteje. Država sprejme prostorski načrt, ki izniči stroko in našo voljo. Z zemlje nekdanje JLA seže še na zasebna zemljišča.«

Še živali bežijo drugam

Se da z vojsko pogovarjati?

»Kaj bi se menil z vojsko? Vojska je tu, da uboga in da strelja.«

S politiko torej?

»Tudi ta je tu, da uboga. Ne volivcev, tujce. Proti njej smo se organizirali, zbrali 17.000 podpisov, podporo civilnih pobud, vseh zelenih gibanj, stroke, saj je početje vojske sprto z vsem, kar je logično. Nič ne pomaga. Stolčejo rastlinje, potolčejo živali, zamažejo tla, ogrožajo vodo, zrak, ustrahujejo ljudi…«

Vojska vas ustrahuje?

»Bojimo se hrupa in onesnaževanja. Kmete, ki hočejo v svoj gozd, ustavijo in zavrnejo. Eden je klical televizijo, pa so ga zavrnili, češ, če je vojska, je ustavljanje ljudi rutina. Ko je bil tu zadnjič kar občuten potres, ni nihče pomislil nanj. Aha, spet so vaje, smo si rekli. Dolga leta pohajam po teh gozdovih, nisem še srečal medveda. Vojska enega ubije, ker se ga je menda ustrašil tuj vojak.«

Koža srbi, oči pečejo

Kaj na to pravi stroka, ki naj bi varovala okolje in ljudi?

»Direktor komunale sem bil dobro desetletje, nad nami je bila vedno politika, kjer je politika, stroke ni.

Zdaj je tu Nato, ZDA, to so gospodarji. Mors nam je obljubil, da tu ne bo letal, Natove vojske, le 'malo sodelovanja s prijateljskimi državami'. Gladko so nas nategnili, prostorski načrt za to pa sprejeli hinavsko, v času žleda, ko smo bili brez elektrike, televizije. Pohodili so gozdarsko in okoljsko stroko, voljo ljudi pa tako ali tako. Dejan Židan je nato pritisnil na svoje uradnike, da so prilagodili strokovna mnenja.«

Ko vojska vadi, kako je to videti?

»Najprej zaropota pehotno orožje na Počku. Na Baču zagrmijo veliki kalibri, da se šipe tresejo. Rohnijo helikopterji, z italijanske strani zjutraj prihrumijo nadzvočna letala, nad nami se z višin spustijo do 300 metrov in odvržejo projektile. Smo edina evropska država, ki jim dovoli metati prave bojne bombe. Takrat nas vse srbi koža, oči pečejo. Malicat odletijo v Italijo, se vrnejo in nadlegujejo do desete, enajste ure zvečer. Prejšnji mesec skoraj ni minil miren dan brez 1000 vojakov z vseh vetrov.«

Prihodnjič s traktorji

Politika, občina, nihče ne pomaga?

»Roman Jakič je brž po nastopu obljubil, da nas bo obiskal v mesecu dni, da to uredimo. Na občini se je res oglasil, dosti kasneje, ponudil nekaj vojaških stanovanj, dom nekdanje JLA, pomoč pri vojaškem muzeju, s tem kupil vodstvo in odšel. Postojnska občina ni še nič dobila in nas še podpira. Tam so vsi Janševi, če pride naklonjen jim minister, bodo kaj dobili in tudi te podpore ne bo več.«

Črnogledo?

»Zdaj kmalu spet dobimo 1200 soldatov iz Evrope, Kanade, Afrike, spet bomo zbolevali, slabo spali, kar je še ostalo živali, se bodo razbežale, medvedi in volkovi se bodo raztepli v kraje, kjer jih niso vajeni. Kmetje, ki niso smeli v svoje gozdove, so se že med zadnjimi vajami zbirali, da bi se s traktorji odpeljali na ciljne površine. Zdaj jih bo težko zadržati!«

JLA je bila bolj naša

Stopimo še do pivškega župana vprašat, ali so ga res kupili. Tudi od drugih smo slišali, da je zelo fejst fant, a do vojske neverjetno mil. Robert Smerdelj se dobrodušno nasmeje:

»V Pivki imamo veliko vojašnico, poligona Poček in Bač sta pač tu. Med njima je varnostna cona, ki pokriva lep del naše občine. Huje je v Postojni, saj se poligon začne tik nad mestom. Položaji za topove, res moteče. Teren je kraški, oba poligona na vodonosnem območju, res nevarno.«

Kje živite? Vas moti?

»Smo vajeni. Doma sem iz Slovenske vasi. Ko smo še imeli JLA, je med manevri te kraje poplavila. Nihče ni nasprotoval, bili so naši fantje. Dobrodošli na senikih, po domovih. Vedno, povsod, naši. Resda tudi hrupni, s tanki so vse preorali, a po koncu vaj so prišli s kovčkom. Koliko je škode, so vprašali, kmet je seveda malo napel, pa so rekli – na, tu imaš dvojno, ker ne kompliciraš. Škoda je bila tudi do trikrat povrnjena. Jugoslovanska vojska je zelo skrbela, da ni bilo napetosti, saj smo ji rekli ljudska armada. Danes se Mors ne potrudi, ne išče stika z lokalnimi skupnostmi, prebivalstvom, kaj šele dialoga, kompromisa. Češ, mi smo država! To je velik vir konfliktov.«

Mors ravna napak

Očitno vas minister res ni kupil.

»Z vojsko se trudim imeti dobre odnose. Tu je bil kup starih tankov, tankiste je srce bolelo, ko so jih dajali za tarče, pa so predlagali, da bi jih imeli za muzejske eksponate in tako rešili tehnično dediščino. Prijeli smo in stari dinozavri so bili osnova za vojaški zgodovinski park.«

Zgodovina, lepo, pa prihodnost?

»Državni prostorski načrt je sprejet na povsem napačen način, zato dileme ostajajo. Mi vztrajamo, da je treba poligona zapreti. Ne postavljamo pa roka, datuma, dajemo jim čas, a zahtevamo, da v tem času vojska opravlja le minimum, kar je res nujno, in zagotovi prebivalstvu varno počutje. Ne le pred projektili, tudi pred hrupom, škodi za okolje, vodo…

Danes je v uradnem listu izšel občinski odlok o ustanovitvi Krajinskega parka Pivška presihajoča jezera. Park pokriva več kot polovico površine poligonov.«

Ljudje se bojijo

Vmes v Pivki spijemo kavo, mimo priropota kolona vojaških vozil.

»Na Juršče gredo,« pove prijazna natakarica, »tam je tudi strelišče.« Blizu stanuje, moteče je, a skomigne, češ, kaj pa moremo. Gostje podobno. Imajo Civilno iniciativo za Pivško kotlino brez streljanja, strah jih je pred uranom ali vrag vedi, kaj vse je v odvrženih bombah, projektilih. Po vajah se ljudje slabo počutijo, vse srbi, peče. Grmi pa tudi do polnoči. Zato tudi postojnsko-pivška civilna iniciativa. Tudi tuje vojake namerava z letaki obveščati, da niso dobrodošli. Razjezil jih je brigadir Miha Škerbinc, ki se spreneveda, da so gozdovi po žledu redkejši in bolj odmeva. Žled pa ne more biti kriv, da vojska za seboj ne počisti svinjarije, da celo neeksplodirane mine pozabi pospraviti. Sprehajalec je namreč na območju vadišča naletel na več neeksplodiranih ubojnih sredstev. Vojska ne taji, po preiskavi vojaških kriminalistov so na vadišču res ostale neeksplodirane vadbene minometne mine. Tod so se pasli konji vojsk Marije Terezije, Napoleona, Franca Jožefa, kralja Aleksandra, hrumeli tanki JLA, a ljudje se še nikoli niso počutili tako ogrožene. Še zveri bežijo iz teh krajev. Pa upanja, da bo bolje, je vse manj. Vojska se nanje požvižga, pokorna je politiki, ta je pa tako ali tako povsem odtujena. Briga jo za ljudi, živali, gozd, vodo, zrak, da se le tujcem prikupi. Brezpilotna letala, nadzvočna letala, helikopterji, vrag vedi, kaj vse odmetavajo. Nikomur nič več ne verjamemo, pravijo. Saj se je že začelo žalostno, se spominjajo. Med streljanjem z minometi je izgubil življenje vojak slovenske vojske, komaj 19 let je štel.