Ko spimo, naši možgani ne počivajo, so zelo delavni vendar na drugačen način kot v budnem stanju. V spanju delujejo skupine živčnih celic v možganih bolj harmonično in sinhrono kot v budnem stanju, saj nanje praviloma ne delujejo zunanji vplivi, kot so hrup, bližina drugih ljudi in številne druge motnje. Vsako znanje, ki so ga človek pridobi, se namreč vtisne v naše možgane in pusti tu posebno sled, ki se tu utrdi in ki se je zavedamo kot spomin, lahko se sicer tudi izgubi, vendar ne popolnoma. S posebnimi vajami lahko tak izgubljeni spomin zopet prikličemo. Tako je mogoče z magnetno resonanco ugotoviti, da se delovanje možganov med spanjem močno spremeni. Tudi zelo težke naloge je mogoče rešiti bolj natančno potem, ko se prebudimo, kakor pa pred spanjem.
Povezava z učenjem
Da živčevje možganov ne more istočasno sprejeti novega znanja in še obdelati starega, je razumljivo. Vsak človek potrebuje določeno količino spanja, da bi si lahko pridobljeno znanje vtisnil v spomin. V resnici je mogoče ugotoviti povezavo med spanjem in tako imenovanim proceduralnim učenjem. Pri tem gre za pridobitev rutinskih dejanj, kot so vožnja s kolesom, govorjenje, gibanje in podobno. Da bi ugotovili, kako deluje spanje na proceduralno učenje, so skupino prostovoljcev po nekem takšnem učenju prikrajšali za samo eno uro spanja. Kot so videli, ni bilo opaziti nobenega napredka pri učenju, četudi so prostovoljci lahko potem dva dni nemoteno spali. Druga skupina prostovoljcev, ki je lahko vse dni nemoteno spala, pa je naloge opravljala celo bolje, kot je bilo pričakovati, nekateri so naloge reševali celo zelo hitro. Te ugotovitve potrjuje tudi vsakdanje življenje. Podnevi pogosto ni mogoče obvladati zapletenih plesnih korakov ali vzvratno parkirati, po prespani noči pa je to mogoče storiti brez težav. Na to ne vpliva niti določen dnevni počitek po učenju, ampak le spanje, ki se mora končati najkasneje v štiriindvajsetih urah po učenju.
Toda prav takrat, ko gre za učenje besed, torej deklarativno učenje, pa je pomen spanja manj jasen. Pri tem učenju si človek pridobi znanje, ki ga lahko vsakokrat zavestno prikliče v spomin, kot na primer, kako se hiši reče po nemško ali kdo je bil Julij Cezar. Vendar potrebuje deklarativno učenje kar nekaj časa, da se nam vtisne v spomin, čeprav je potreben le en dogodek, da naš pomnilnik v možganih o njem zapusti določeno sled. Toda zaradi omejene zmogljivosti teh pomnilnikov se vsi dogodki, še posebej če je od njih preteklo določeno obdobje, ne morejo vtisniti v spomin. Če bi si naši možgani morali zapomniti vse doživete dogodke, bi bili brezupno preobremenjeni. Zapomnitev deklarativnega učenje traja običajno po nekaj dni, zato ga ni mogoče raziskovati s preizkusi spanja. Deklarativni spomin namreč temelji na tem, da se film o dogodkih, ki jih doživljamo podnevi, ponoči v naših možganih ponovno zavrti. Ali se to dogodi še isto noč po dogodku ali kasneje, ni mogoče ugotoviti.
Zjutraj je drugače
Vendar spanje ni vedno spanje. Prvo polovico noči preživimo predvsem v globokem spanju, ki ga označujejo počasni, komaj zaznavni električni tokovi v možganih, po nekaj urah pa že prevladujejo sanje, v katerih so električni tokovi možganov podobni tokovom budnega človeka. Pa vendar so pri tem naše mišice tako ohlapne kot pri globokem spanju, le očesne mišice komaj opazno trzajo. Številni poskusi dokazujejo, da se deklarativno učenje dogaja v globokem spanju, torej v prvih urah ko zatisnemo oči, medtem ko je proceduralno učenje stvar kasnejših ur, ko že prevladujejo sanje. Iz tega je mogoče potegniti kar nekaj sklepov. Spanje ima nalogo, da se naučeno znanje zasidra v našem spominu. Deklarativno učenje dogodkov torej poteka v globokem spanju prvih ur, proceduralno učenje, pri katerem pridobivamo koristna znanja, kot je vožnja z kolesom, pa poteka v kasnejših urah.
Dojenčki, na primer, prespijo kar dve tretjini dneva, zato je pri njih delež kasnejšega proceduralnega dela spanja večji. Pri tem zato neverjetno napredujejo pri učenju govorjenja in hoje. Pri učenju dejstev pa je za šolarje najbolje, da hodijo v šolo v jutranjih urah, saj so tedaj bolj pozorni in dojemljivi za učenje. Pri ljudeh, ki se med spanjem velikokrat prebujajo, pa je mogoče opaziti, da imajo slabši spomin. Kadar gre za učenje, je torej redno spanje zelo pomembno. Posebno učinkovito je učenje v spanju, kadar pri tem sodelujejo čustva. Ljudje dogodke z zastrašujočo vsebino v jutranjih urah ocenjujemo drugače kot prejšnji večer. »Prespi, pa boš zjutraj videl zadevo popolnoma v drugi luči,« zato ni slab nasvet. (ps)
