Otroci iz šole prinašajo spričevala. Kako naj starši reagiramo na (ne)uspehe?

Spričevalo za starše ne bi smelo biti presenečenje. Če med letom sodelujemo z otrokom in šolo, spremljamo dogajanje, potem je spričevalo pričakovan epilog. Če z njim nismo zadovoljni, moramo pod to potegniti črto in si priznati, da morda nismo naredili dovolj.

Koliko smo starši odgovorni za otrokovo spričevalo?

Morda starši za otrokov slabši uspeh nismo krivi neposredno, kriv je sistem. Mnogi so sužnji svojih služb, da lahko preživijo družino, medtem pa jim polzijo iz rok stvari, ki so v življenju najbolj pomembne – otrokovo življenje. Tudi če hodimo na govorilne ure in na roditeljske sestanke, ne izvemo dovolj. Ves čas sicer podpisujemo neka soglasja, skorajda za vsako prečkanje ceste na šolskem sprehodu. Poslušamo pa predvsem tarnanje o tem, kako šolarjem primanjkuje discipline, kako je vsaka generacija po tej plati hujša od vseh predhodnih.

Tudi sami ste poučevali v šoli – se s tem ne strinjate?

Otroke je treba pohvaliti za vse dobro. In treba jih je sprejeti takšne, kakršni so. Rodili so se v svet medijev in tehnologije, kar je ključ za dobro komuniciranje z njimi. S starimi kopijami nalog zagotovo ne bomo pritegnili njihove pozornosti, naloge prilagodimo medijem, ki jih ves čas uporabljajo. Šole pri nas otrokom še vedno »prodajajo« šestdeseta leta, otroci pa živijo v letu 2014.

Kaj vas najbolj moti v slovenskem šolskem sistemu?

Iz izobraževanja v tujini vem, da šole za učence dobro poskrbijo tudi po pouku in med počitnicami, če potrebujejo pomoč. Ves čas poudarjamo, da želimo tudi mi imeti šolo, prijazno ljudem, pa nič ne naredimo za to. Če so starši vse dlje v službi, naj bodo otroci vse dlje v šoli in naj tam dobijo inštrukcije in pomoč. Naj prek šole spoznavajo svoje okolje, če tega v okviru družine v vsakodnevnem življenju ne morejo.

Za zgled pogosto postavite ameriški izobraževalni sistem. Mar niso kulturne razlike med nami in Američani za to prevelike?

Zavedam se, da sta to dva popolnoma različna svetova. Že samo okolje tam deluje drugače. Pohvale, objemi, stiki, to je za tamkajšnje otroke nekaj običajnega. Pri nas tega ne poznamo. Za otroke s težavami pripravljajo poletno šolo. Učitelji so jim vsak dan na voljo do večera in to jim ni težko. Otrokom nikoli ni treba izbirati med športno kariero in izobrazbo, saj imajo lahko oboje. Pri nas poznamo veliko primerov, ko so otroci med najboljšimi športniki v svoji panogi, pa se morajo športni karieri odpovedati, da lahko obiskujejo šolo. V ZDA mentor in učitelj iščeta otrokove potenciale in naredita vse, da bi jih otrok razvijal. Pri nas pa tudi prepoznane talente zatirajo.

Kako pa v danih razmerah lahko otroka, ki ni bil v šoli tako uspešen, kot smo pričakovali, spodbudimo k nadaljnjemu delu?

Problem v naši družbi je, da otroke radi podkupujemo. Z njimi pravzaprav trgujemo. Oni nam dajo dobro oceno, mi njim nagrado. To je napačno. Sam sem zagovornik objema in pohvale, tudi če je otroku na kakem področju spodletelo. Temu mora seveda slediti streznitev in načrt, kako naprej. Slovenci smo vajeni, da se med desetimi dobrimi stvarmi osredotočimo na enajsto, ki je slabša. Tako je tudi pri spričevalu. Vse se vrti okoli slabše ocene. Pozabljamo pa, da je šolsko leto sestavljeno iz tisočih koščkov.

Vendar pa o vpisu v srednjo šolo ali na fakulteto lahko odloča ravno tista slabša ocena iz spričevala.

Sistem se je žal tako naravnan. Včasih smo imeli sprejemne izpite, s katerimi smo dokazovali svojo nadarjenost in močna področja. Zdaj jih žal ni več. Sicer pa menim, da se morajo otroci o srednji šoli odločati v zanje najmanj ustreznem obdobju.

Zakaj?

Njihovo telo se spreminja, hormoni divjajo, dogaja se jim nekaj novega. Tako pomembne življenjske odločitve bi morali sprejemati kasneje, ko bi bili dovolj zreli za to. Osnovna šola bi morala trajati dlje in potem bi se vse nekoliko zamaknilo. Vsa družba je manj zrela, kot je bila pred pol stoletja in to bi morali v šolah upoštevati. Nekoč je bila navada, da si z 18 leti odšel od doma, danes pa precej 40-letnikov še vedno živi doma.

Sam menim, da ni nič narobe, če se človeku »svet odpre« šele pri tridesetih letih. Ampak šolski sistem je žal naravnan drugače. Zanj pa smo predvsem odrasli preveč pasivni. Otroka prepogosto prepuščamo drugim, čeprav je naš: učiteljem v šoli, športnim trenerjem in mentorjem dejavnosti popoldne. Marsikdaj zaradi službenih obveznosti ne gre drugače. A mi odrasli moramo biti toliko zreli, da se soočimo z »zbiranjem točk za določeno gimnazijo«. Otrok tega sam ne zmore. Če si želi šolo nadaljevati tam, kjer bo potreboval veliko točk, mu moramo pomagati.

Kako mu pri tem lahko pomagamo?

Tako, da si bo zastavil cilj, na primer vpis v določeno šolo, mi pa mu moramo pomagati, da bo za učenje in šolske uspehe ustrezno razporedil svoj čas in svoje moči. Sam tega niti čustveno niti mentalno ni sposoben.

Se vam ne zdi, da včasih velja ravno obrnjeno – da se starši preveč vmešavamo v šolo, prevzemamo otrokove naloge, odločamo o strokovnih zadevah? Soglasje staršev k uporabi določenih delovnih zvezkov je na primer celo nujno.

Tako je pri mnogih stvareh v naši državi. Strokovnjaki za eno področje svoje odločitve dajejo v presojo drugim, da jim zanje ni treba prevzeti odgovornosti. Starši nismo strokovnjaki in težko odločamo o tem, kateri delovni zvezki so za določen predmet ustrezni.

Ampak tako zahtevajo predpisi.

Šolski sistem ni tako neumen, kolikor je v njem malo angažiranih ljudi. Mnogi hodijo predvsem v službo, poudarjajo svojo prisotnost, ne pa tudi učinkovitosti.

Ali se zato otroci ne znajo učiti? Vi jih tega učite. Ni pa jasno, čigava naloga je v resnici to – naloga staršev ali naloga šole. Kaj menite vi?

Najpomembnejšo vlogo pri tem ima primarna družina. Težav z učenjem nima veliko učencev. Spoznal sem, da se družine, ki se soočajo s tem, odzovejo na dva različna načina. Ene zavihajo rokave, se soočijo s slabostmi svoje vzgoje in skušajo to spremeniti. Druge pa so bolj kratkovidne in želijo le lokalno pogasiti težave. Starši so sicer zaskrbljeni, a nič ne naredijo. Kot je rekel Albert Einstein: Ne moreš pričakovati, da se bo kar koli spremenilo, če vsak dan delaš isto.

Kaj pa bi po vašem mnenju morali narediti?

Takšni otroci potrebujejo močno roko, miren pogovor in jasna pravila igre. V družinah namesto tega vlada prijateljski odnos, v katerem je otrok vodja tropa. Otroci potrebujejo jasne meje in doslednost. Če kadimo in otroku hkrati govorimo, da je kajenje škodljivo, ga s tem zmedemo. Rekli boste, to so malenkosti. Ampak v odraščanju se jih nabere precej.

Prepričan sem, da učne težave sploh ne obstajajo. Neznanje, slabe ocene, pozabljene ali pomanjkljive domače naloge so največkrat odgovor na druge težave v družini. Če bi otrok kmetoval, namesto da hodi v šolo, bi mu ob enakih težavah na primer zgnile buče na polju, saj jih ne bi ustrezno obdeloval, ker je z mislimi pri družinskih težavah.

Kaj pa otroci z disleksijo in podobnimi težavami?

V Evropi smo država z najvišjim deležem otrok z odločbo o posebnih potrebah. Medtem ko njihov delež po Evropi sega med dva in tri odstotke otrok, je pri nas kar deset odstotkov višji! Kot narod smo zadovoljni z nizkimi učnimi standardi in smo toliko leni, da vse odklone ožigosamo z učno težavo in jim dodamo odločbo.

Kako pa naj starši otrokom osmislimo učenje, če sami zanj nimajo motivacije?

Otrokova osebnost in značaj se izoblikujeta edino prek soočenja s stvarmi, ki zbujajo največ odpora. Najlažje je početi tisto, kar imamo radi, težko pa tisto, pred čimer imamo predsodke oziroma kar nas straši. Strah je tisti, ki ohromi um in nas zastruplja. Ko se človek znebi strahu in ponotranji motive, je na pravi poti, da se samomotivira.

Ali njihovo vprašanje, ali bodo snov, ki se je morajo naučiti, še kdaj potrebovali, na mestu?

Spomnim se enega od profesorjev pri matematiki, ki pravilno rešeni matematični nalogi s slovnično napako v odgovoru ni dal nobene točke. Pa ne zato, ker je bil pikolovski, pač pa zato, ker nas je želel naučiti natančnosti, ki jo bomo na vseh področjih v življenju potrebovali. Tako nam nihče ne more prodati zank iz drobnega tiska in se vselej ponosno podpišemo pod tisto, kar naredimo, saj to naredimo stoodstotno. Za to gre pri učenju.