Po tekmi med Argentino in Iranom je ovacije navijačev in naslovnice argentinskih časopisov spet zavzel Lionel Messi z bravuro v zadnjih minutah tekme. Toda zvezdnik Barcelone ne bi mogel Argentine popeljati do zmage z 1:0, če na drugi strani igrišča ne bi blestel nekdo, ki so ga že pred začetkom prvenstva v Braziliji številni kritizirali, še bolj pa selektorja Alejandra Sabello, ker ga je postavil za vratarja številka ena. Mož, ki so ga odpisali, a je Argentino rešil pred porazom proti Iranu, je Sergio Romero.
Argentina je imela vedno vrhunske napadalce, kreativne veziste, tudi nekaj odličnih branilcev, nikoli pa ni imela najboljših vratarjev na svetu in tudi na tem svetovnem prvenstvu ga nima. Ima odličen napad in vprašljivo obrambo. Zato so si navijači še toliko bolj želeli, da bi Sabella izbral najboljšega vratarja, kar jih imajo. Ker Romero v minuli sezoni za Monaco ni veliko igral, so se v Argentini spraševali, v kakšni formi bo prišel v Brazilijo. Nad njegovim imenom je visel še večji vprašaj, ker argentinski selektor na seznam 23 nogometašev ni uvrstil Willyja Caballera, ki v zadnjih dveh sezonah blesti pri Malagi. Podobno kot v primeru Carlosa Teveza, ki ga je pusti doma, je Sabella veliko tvegal in za zdaj se mu je to obrestovalo.
Sergio Romero je namreč v soboto pokazal eno najboljših iger v dresu argentinske reprezentance in najboljšo na svetovnih prvenstvih. »Verjetno bo kar držalo, da je bila to moja najboljša predstava na svetovnem prvenstvu,« je dejal po tekmi. Proti Iranu je sedmič zaigral na mundialu. Prvi vratar Argentine je bil že v Južnoafriški republiki. Branil je na vseh petih tekmah, kakšne izrazito nadpovprečne kakovosti pa ni pokazal. Pred štirimi leti ga je vodil Diego Maradona, ki mu je prvi ponudil priložnost v reprezentanci. Takrat je bil Romero član AZ Alkmaarja, s katerim je osvojil nizozemski naslov. Ko ga je Maradona poklical, je prišlo do manjše zmede. Romero namreč ni vedel, kateri Diego ga kliče. Sprva je mislil, da je na drugi strani telefonske linije njegov brat, ki mu je prav tako ime Diego, a mu je bil glas neznan. Poleg tega je bila povezava slaba, zato je prekinil. Ko je Maradona še enkrat poklical, je le razumel, kdo ga kliče, in ni skrival veselja, kajti tudi Romero si je od nekdaj želel igrati v dresu argentinske reprezentance.
Le da kot otrok še ni natančno vedel, ali nogometne ali košarkarske. Trije njegovi brati so košarkarji in tudi sam se je ukvarjal s tem športom. S košarko je povezan tudi njegov vzdevek. Kličejo ga chiquito (mali, op. p.), čeprav v višino meri 193 centimetrov, a je najnižji med vsemi štirimi brati. Ob oranžni žogi, za katero med reprezentančnimi pripravami skupaj s Fernandom Gagom in Rodrigom Palaciom še vedno rad poprime, je odraščal blizu meje z Brazilijo in s Paragvajem, zato bo na tekmi tretjega kroga proti Nigeriji, ki bo na jugu Brazilije v Porto Alegreju, igral precej blizu svojega doma.
Sedemindvajsetletni Romero ni vajen takšnega zanimanja javnosti kot najboljši argentinski napadalci, nad čimer se ne pritožuje. Pravi, da ne daje rad intervjujev, tudi novodobni mediji mu niso blizu. Ni ljubitelj twitterja, prek katerega mu je po tekmi z Iranom izkazala priznanje tudi pevka Rihanna, niti facebooka. Se pa večkrat v raznih medijih, predvsem rumenih, pojavlja njegova žena Eliana Guercio, zvezda televizijskih oddaj, ki ji niso tuje žgečkljive fotografije. Ko Romera vprašajo, kako se počuti v klubu, po navadi poudari, da če se dobro počutita žena in hči, se tudi on. Tako je bilo tudi, ko je bil v Alkmaarju, saj je v tem klubu ostal najdlje doslej (tri leta), v tem času pa se mu je pripetila tudi boleča nevšečnost. Ko je AZ izgubil četrtfinalno tekmo nizozemskega pokala, Romero pa je storil napako, je bil tako jezen, da je v garderobi z vso silo z roko udaril v steno in si jo zlomil. »To je pač argentinski temperament,« je pripetljaj komentiral takratni trener Alkmaarja Louis van Gaal.