Cilja – obstanka v prvi ligi – slovenska atletika ni izpolnila in je doživela poraz. Analiza bo pokazala, da se bo treba v prihodnosti precej bolj posvečati mladinski atletiki, če bo želela imeti bazo, s katero se bo lahko nekoč v prvi ligi uvrščala v zlato sredino. Vzgoja takšnih atletov je draga in plod sistemskega dela. Mladi atleti, med katerimi je veliko srednješolcev, za zdaj še niso pripravljeni nositi bremena reprezentance. V te športnike bo potrebno vlagati znanje in denar, da bodo lahko nekoč boljši. Če takšnih ciljev ne bo, je bolje, da ekipne tekme niso več slovenska prioriteta ter se posveča le elitizmu.
Skrb zbujajoča je bila v Talinu forma najboljših slovenskih atletov, tako imenovane ekipe Rio. Primož Kozmus ob koncu junija v metu kladiva dosega povprečne daljave, daleč od šampionskih. Snežana Vukmirović je v troskoku povsem razglašena in deluje kot povprečna skakalka, ne pa redna udeleženka mitingov diamantne lige. Martina Ratej je s podpovprečno daljavo v metu kopja dovolila, da ima njen skalp nova tekmica. Skakalec v višino Rožle Prezelj je glede na preskočene višine zadnjih let zanič. Metalka kladiva Barbara Špiler po daljavah sodeč doživlja svojo prvo večjo člansko krizo. Tina Šutej v skoku ob palici še ni na želeni ravni, Marija Šestak se po porodu v troskoku pripravlja, da bo izpolnila državni razred. Takšno ogledalo slovenske atletike pred vrhuncem sezone – evropskim prvenstvom v Zürichu – je skrb zbujajoče.
Ostaneta še Maruša Mišmaš in Žan Rudolf. Bisera in velika slovenska upa za olimpijske igre 2020 v Tokiu.