»Sodbe nisem bral,« je dejal Jože iz Celja, ki je Janeza Janšo pozdraviti v Šempeter pri Savinjski dolini, »ker si to zasluži«. »A svobodnega človeka začutim, prepoznam ga, ker sem tudi sam svoboden kot on.« O prvaku opozicije, ki je bil namenjen na prestajanje dvoletne kazni zaradi korupcije, ima sicer zelo visoko mnenje – čeprav se je takrat ob osamosvojitvi odločil za Kučana. »Svoboden je lahko samo tisti, ki si to upa, ki je za svobodo ustvarjen,« je modroval, prepričan, da se Janezu Janši godi huda krivica. Cesto ob avtobusnem postajališču so včeraj resda preplavili večinoma starejše gospe in gospodje, bilo pa je tudi nekaj politično zavednih mladih.
Dvaindvajsetletni Rok, ki se udeležuje vsakih volitev in goreče spremlja politiko, je Janšo prišel podpret, ker je prepričan, da se mu godi krivica. »Jezen sem, ker ljudje sploh ne vedo, kaj se dogaja v državi, sploh pa ne mladi. Če bi se mladi bolj angažirali, bi bilo vse drugače.« Rok se sicer zaveda, da nihče nima povsem prav, sprašuje se, denimo, od kod Janši tista nepojasnjena gotovina, a meni tudi, da nam še vedno vladajo levi strici iz ozadja. Na vprašanje, ali bomo na takšen način lahko sploh kdaj presegli delitve, ki zavirajo razvoj in napredek vse države, ni imel odgovora. Zaveda se, da k njim prispevamo pravzaprav vsi.
Ko se je mimo pripeljal Janša, so ljudi prevzela globoka čustva. Začeli so vzklikati njegovo ime in teči proti vozilu, v upanju, da ga bodo zagledali. Jože je nekoliko otožno odkimal, češ da ga ni videl. Konvoj je zapeljal na avtocesto in se napotil proti zaporu na Dobu.
Dežniki in zastavice
Tja so se medtem zgrinjali njegovi podporniki iz vseh kotičkov države, najsi bo z avtomobili ali s katerim od številnih organiziranih avtobusov. Iz Domžal se jih je na pot odpravilo nekaj več kot trideset, večinoma starejših sivolasih gospa in gospodov, ki so poleg dežnika v rokah mečkali tesno zvite slovenske zastavice. Po poti so negodovali nad obstoječim sistemom, odkrivali mnoštva teorij rdeče zarote in se zgražali nad podkupljenimi mediji v slovenskem prostoru. Skrbelo jih je, da je v Sloveniji vedno več »potomcev tistih, ki so na plebiscitu pred več kot dvema desetletjema glasovali proti«.
Eden od tistih, ki zagotovo ni spadal v to skupino, je bil mlad fant ob vhodu na prireditveni prostor, že nekoliko utrujen od čakanja. Imena ni želel izdati in izza sončnih očal je ves čas govoril v metaforah. Potem se je zresnil. »Za Slovenijo mi je mar, zato sem tukaj, ker mi je mar za prihodnost, za Janšo.« Če ne bi bilo stricev iz ozadja, bi bila Slovenija lahko druga Švica, zdaj pa morajo mladi boljše življenje iskati v tujini. »Vesel bom, če bodo moji vnuki lahko živeli v demokratični, pošteni Republiki Sloveniji in jim ne bo treba odhajati ven.«
Vse iz Jesenic pa je prišla trojica sivolasih gospodov, ki so se dobro zabavali pred prireditvenim prostorom. »Še tri dni ga ne bo,« je odgovoril eden na vprašanje, ali že dolgo čakajo. »Nikoli mu ne bodo pustili noter.« Njegov kolega Tone je pristavil: »Ponudil sem se že, da grem takoj za eno noč v zapor namesto njega. Vsak eno, pa bo hitro konec,« so se smejali. Zakaj bi se bil pripravljen tako žrtvovati? Za pravico, kajpada, je vzkliknil 78-letni upokojeni natakar z Bleda, sicer doma iz Beograda. Nato smo se zapletli v debato o kandidaturi za poslanca ali celo mandatarja iz zapora in mnenja so bila različna. Mnenja so se nasploh pri tem vprašanju včeraj daleč najbolj delila. Večina se je strinjala, tako tudi Tone, da v razviti evropski državi pravnomočno obsojeni zapornik ne more in ne sme biti politik.
Pogovor je prekinilo vzklikanje in prerivanje, s precejšnjo zamudo se je namreč skozi množico prerinil Janez Janša, ki ga je spremljala soproga Urška. Ljudje so jokali, se ga dotikali, vzklikali v ganjenosti in se zgražali v obupu. »Sramota, sramota!« Ko je prišel na oder, je zavladala popolna tišina. Nebo se je stemnilo. Iz zvočnikov je zadonelo o totalitarnih sistemih, silah iz ozadja, diskreditacijah in montiranem političnem procesu. »Geslo 'Danes Janša, jutri ti' v takšnih razmerah lahko hitro postane realnost,« je bilo še slišati.
Janšev govor ni bil dolg, prekinilo ga je več spontanih aplavzov in salv vzklikov. »Pred natančno 25 leti sem bil na tem istem žalostnem kraju. Šest let ena in ista laž. Štiri leta traja sodni proces in še vedno ni končan. Vse je postavljeno na glavo.«
Preden je na čelu kolone prijateljev in podpornikov odkorakal v zapor, jim je še položil na srce, naj na volitvah 13. julija Slovenijo obarvajo v barve poštenosti in pravičnosti.
