Etika je v politiki zares prazna beseda, dokler ne obstaja kodeks, ki ga je mogoče uveljaviti, se pravi, zakon. Zavzemanje za etiko v politiki je torej ekvivalentno zavzemanju za pravno državo. A tu smo le zamenjali eno puhlico z drugo. Povedali smo le, da s tem, kar imamo, nismo zadovoljni, kar je tako ali tako geslo dneva. Dokler ne vemo, kakšna sprememba se dejansko napoveduje, lahko upamo, da se bodo uresničila prav naša pričakovanja. SMC gre toliko bolje, kolikor uspešneje se izmika konkretizaciji svojega programa in vsebin. Toda taka politična platforma se zdi veliko primernejša za pravosodno vejo oblasti kakor za zakonodajno. Pravosodje mora upoštevati in uveljavljati zakon, kakršen je, in je ravnodušno do zunajzakonskih ozirov. Zakonodajalca pa pri sprejemanju zakonov vodijo prav zunajzakonski, namreč politični oziri.

Nočem reči, da je politika dovolj etična (in država dovolj pravna), da tu ni česa popravljati. Prav narobe. Politika je zgled neetične dejavnosti. Ne zato, ker bi bili »vsi politiki pokvarjeni«, temveč ker je to njena strukturna nujnost. Etiko lahko uveljavljamo, ko imamo oblast, dotlej pa je to le bolj ali manj meglena predvolilna obljuba. Kar zadeva boj za oblast, potemtakem SMC ravna povsem pravilno: konkretizacija bo mogoča, ko pride na oblast, tja pa lahko pride, kot kažejo napovedi, prav z neopredeljenim sklicevanjem na etiko. Z vsakim natančneje opredeljenim stališčem bi si odtujila kakšne volivce. Na tej stopnji mora politik ravnati preračunljivo. In če bo v tem dosleden še naprej, do konca ne bomo vedeli, za kaj se pravzaprav zavzema. Ko bo to jasno, pa mu ne bo lahko. Mogoče je samo odložil dejanski boj za pozneje.

Slovenska politična etika je komedija, da ji ni para. Vsaj za občinstvo, če že ne za udeležence. (Seveda pa mora imeti občinstvo precejšen smisel za humor in dober želodec.) Imeli smo že poslance, ki so zato, ker so bili pravnomočno obsojeni, včasih pa že zaradi suma, izgubili poslanski sedež. Zdaj pa mediji sprašujejo vodjo opozicijske stranke, ali bo kandidiral iz zapora. Mediji že vedo, da je etika v politiki postranska zadeva. Nič ni samoumevno. Očitno pa k temu tudi sami izdatno prispevajo.

In kaj naj rečem o prvaku koalicijske stranke, ki se je spotikal ob prejšnjega prav z etičnimi argumenti, potem pa so ga morali strankarski tovariši zaradi polomije na evropskih volitvah dobesedno prisiliti k odstopu? Tudi tukaj vidimo, da je »etika« podrejena razmerju sil. A to je notranja zadeva stranke, kjer so stvari vsaj do neke mere obvladljive, se pravi, kjer presojo opravijo strankini organi. Lahko bi tudi podvomili, da je pri tem šlo prav za etično presojo. K ukrepom jih je prisilila že preprosta kalkulacija pričakovanega volilnega izkupička na državnozborskih volitvah.

Pri vodji opozicijske stranke je stvar drugačna. Stranka stoji za njim kot en, hm, mož. Notranja razmerja moči niso vprašljiva, vsaj ne tako, da bi bilo javnosti vidno. Boj poteka med privrženci (v glavnem člani njegove stranke) in nasprotniki (v glavnem člani drugih strank), ki se nimajo na kaj opreti, razen na svoje prepričanje. Ni nobenega formalnega korektiva, ničesar, kar bi omogočilo »etično presojo«. Vse je odvisno od razmerij moči. Na videz se sicer bije pravna bitka, pri kateri pa ni težko prepoznati političnega, se pravi nepravnega elementa: najmočnejše orožje obrambe je podpora somišljenikov. Izid pravnega boja je v bistvu nepomemben. Predvolilna obljuba je tu zgolj implicitna, a udarna: če izvolimo obsojenca, bomo tudi sami deležni take podpore, ko bomo v podobni situaciji. Mogoč pa je tudi scenarij, po katerem se je italijanski senat znebil (izvoljenega) Berlusconija. A tudi to so politična, ne pravna sredstva.

Zdaj se zdi, da v politiki nekaj torej le ostane nedoločeno, tudi če bi se nam posrečilo zagotoviti pravno državo. Temu lahko rečemo tudi etika; mogoče pa gre le za politično spretnost. Politična etika, tako kot vsaka poklicna etika, temelji na kodeksu. Sicer vemo, da noben kodeks ne pokriva vseh življenjskih situacij, vendar jih tudi noben drug zakon ne. Prav zato je potrebna presoja. Tudi splošno načelo politične etike, ravnati v korist državljank in državljanov in ne v svojo korist, je mogoče izigrati, a postavlja vsaj okvir, znotraj katerega lahko presojamo dejanja.

Če pride SMC na oblast in ostane zvesta svojim obljubam, bo najbrž najprej predlagala državnemu zboru sprejem kodeksa politične etike. To razpravo bo zanimivo spremljati. Zlasti poučno bo opazovati, katerih določil kdo ne bo hotel sprejeti.

To pa je nemara tudi največ, kar si lahko obetamo od teh volitev. Od vstaje ni ostalo kaj dosti. In še to malo se je utopilo v drugih strankah, namesto da bi jih (in pravzaprav nas vse) prisililo k spremembi. A v predvolilnem boju nas lahko še kaj preseneti. Tudi če nas po volitvah ne bo nič.