Objavljanje kolumnističnih dosežkov v knjigah je priljubljen založniški manever. Navadno uredniki pritegnejo najbolj brane kolumniste z zvesto bazo občudovalcev, sledilcev in »všečkarjev«. Bolj nenavadno je, ko knjigo kolumn izda nekdo, za kogar ni prav splošno znano, da je v prostem času tudi kolumnist. Tone Kregar je recimo bolj znan kot glasbenik. Poje in besedila piše pri Mi2, kar bi moralo roditi kakšno asociacijo vsem, ki so se kdaj znašli na kakšni postani študentski zabavi. Kar pa na kakovost njegovih kolumn, ki izvirajo iz Večera, ne vpliva bistveno. Kregar je artikuliran in zabavljaški kolumnist, ki nagovarja splošne bralske točke: jugonostalgija, počitnice na Jadranu, medsosedski odnosi, kravatarstvo, vstaje in vstajništvo, pogromi nad javnimi uslužbenci, plagiatorstvo, ideološko borčevstvo, vremenski pojavi, kulinarika, kajenje, provinca… in seveda – toplice. Privlačne teme, ki vnemajo vsakodnevne razprave in jih pogosto narekuje utrujena dnevna politika, zaradi česar ni čudno, da se zdijo kdaj pa kdaj malce utrujene tudi njene refleksije. Kolumnistu je mogoče očitati le, da so tudi bolj družbenokritično angažirani zapisi vse prej kot zares izvirne analize sedanjosti (te bi utegnile biti zanimive, saj je Kregar po izobrazbi zgodovinar), ki bi jih poganjalo razmišljanje »izven okvirjev«, značilno za najboljše kolumniste. Njegov osnovni cilj je komunikacija, zdi se, da v kolumno prinese tisto splošno modrost, ki se navadno vnema ob kavarniških omizjih. Njegovi zapisi si prizadevajo za stališča, okoli katerih bi se strinjal pretežen del javnosti. Kregar je kot glas 99 odstotkov v večni udobni poziciji nasprotovanja enemu odstotku. Ne govori, ker bi en odstotek poslušal, govori prav zato, ker en odstotek seveda ne posluša, kot lepo ilustrira kolumna Govornik.
Zbirčica je zmedeno urejena. Vsebinski razlogi za kronološki »shake & shuffle« so šibki. Vstajniški temi denimo sledi zapis o Almi Karlin, ki sodi v leto 2009. Bralec mora ob vsaki kolumni najprej polistati za informacijo o datumu originalne objave, da se ujame v kontekstu.
Kolumne so kratkočasne, a dvomim, da brezčasne in torej zrele za knjigo, sploh za knjigo z državo subvencijo. Škoda tudi za puhlic poln zapis na hrbtu knjige, za nameček oblikovno in slovnično neurejen. Inercija, sklepam.
