Časopis Dnevnik je v ponedeljek poročal o enem od takih incidentov. Pri novinarskem poročanju se utegne vedno izkazati, da so dejstva nekoliko drugačna, kot je bilo videti na začetku. Privzemimo vendarle kot miselno hipotezo, da je res vse tako, kot je bilo zapisano: podobni dogodki so se tako in tako v vsakem primeru že zgodili in se bodo še v prihodnje. Družba mora nanje razviti primeren odziv, čemur je namenjen tudi ta članek.

Dve devetošolki naj bi dva sošolca na kopališču z uporabo sile spolno zlorabila. Podane so bile kazenske ovadbe. Ravnatelj je učencema za tri dni prepovedal vstop v šolo (torej do konca šolskega leta), da se ne bi srečala z deklicama, in da bi bila tako zavarovana njuna telesna integriteta. V šoli se je nato oglasil šolski inšpektor, ki je ravnatelja dobesedno »teroriziral« osem mesecev. Nazadnje je inšpektor svetu šole predlagal, naj ravnatelja razreši, ker je fantoma huje kršil pravico do obiskovanja pouka. Menda je problem v odsotnosti pravne podlage za ravnateljev ukrep v šolskih aktih, v ukrepanju v neskladju z zakonodajo, v odsotnosti možnosti zagovora obeh fantov in v neobveščanju njunih staršev.

Zakon je treba razlagati v skladu z ustavo

Ob teh dejstvih se javno sprašujem: so šolski inšpektorji sploh pri zdravi pameti? Se zavedajo, da so dolžni vse zakonske določbe zakona o osnovni šoli razlagati v skladu z ustavo? V skladu s tisto ustavo, ki vsebuje tudi 34. člen ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) ter 35. člen ustave (človekova telesna in duševna celovitost sta nedotakljivi). Da, seveda ustava v 57. členu varuje tudi pravico do izobraževanja. Ko so človekove pravice v konfliktu, jih je pač treba z uporabo razuma in vrednotenja tehtati, razlagati, medsebojno usklajevati in omejevati. V konkretnem primeru nam že zdrava pamet pove, da izobraževanje obeh fantov ni bilo bistveno prizadeto s tem, da nista smela biti pri pouku zadnje tri dni šolskega leta.

Po drugi strani pa sem prepričan, da je ravnatelj začutil močno in bistveno prizadetost napadenih deklic. Za njun duševni mir in pravico do življenja brez strahu je bilo odločilnega pomena, da se (najmanj!) vsaj nekaj časa po dogodku (ko so vtisi še sveži) ne srečujeta z domnevnima storilcema. Ki bi ju lahko celo ponovno ogrozila. Kajti ne glede na to, kaj se je zgodilo, in kar je seveda treba šele ugotoviti: očitno je bilo, da je prišlo do dogodka, v katerega so bili vpleteni dotični štirje mladostniki, in očitno je bilo, da se je dekletoma kot šibkejšima akterkama tega dogodka zgodilo nekaj, kar ju je ponižalo in pretreslo. Pri tem ne sme biti dvoma, da morajo imeti domnevni krivci za spolne delikte med mladostniki tudi le glede internih šolskih ukrepov pravico do poštenega postopka in zagovora.

Tu namreč niti ne govorimo o morebitnem kazenskem postopku. Jasno je namreč, da mora šola – kot subjekt zagotavljanja osnovnega sožitja med učenci – tudi s svojimi avtonomnimi postopki reagirati na sum resnih telesnih oziroma spolnih deliktov. Tu ne gre za nikakršno ugotavljanje kazenske odgovornosti (za katero je storilec morda celo premlad), pač pa za edino sprejemljivo in še dovolj humano težnjo, da se najprej gleda na interese najšibkejšega, tistega, ki se ne more ubraniti sam, tistega, ki je utrpel poseg v svojo telesno in duševno celovitost, ki je po mojem pojmovanju v večini primerov pomembnejša vrednota od začasne prekinitve ali spremembe izvrševanja pravice do izobraževanja (prepoved obiskovanja pouka, prisilno prešolanje).

Seveda je problem področja, o katerem pišem, tako imenovana podnormiranost. Interni akti šol so praviloma pomanjkljivi, veliko stvari ni vnaprej predvidenih, tu so pravne praznine, niti zakon o osnovni šoli ni idealen. Ne smemo pa pozabiti, da se luknje in praznine v zakonih ter drugih aktih morejo (in morajo) zapolnjevati z neposredno uporabo ustave. Morda ne ravno na področju kazenskega prava, a na področju zagotavljanja varnosti in reda na šolah prav gotovo.

V vsakem primeru je jasno, da zakonodaja omogoča celo prešolanje učenca na drugo osnovno šolo brez soglasja staršev med drugim tudi zaradi kršitev pravil šole, ki so takšne narave, da ogrožajo življenje ali zdravje učenca oziroma življenje ali zdravje drugih. Menim, da je iz perečih razlogov zaščite spolne integritete učenk mogoče (izjemoma) po pravnem argumentu tako imenovanega sklepanja z večjega na manjše šteti, da je v pooblastilu za prešolanje vsebovano tudi pooblastilo za blažjo sankcijo – začasna krajša prepoved udeležbe pri pouku. Pri izreku ukrepa se smiselno uporablja zakon o splošnem upravnem postopku, zagotovljeno je sodno varstvo.

Prevetriti poslovanje šolske inšpekcije!

Ali je narobe to, da ravnatelj še pred izvršitvijo prepovedi prisotnosti obeh učencev pri pouku ni dal možnosti izjave o dejstvih učencema in možnosti obrambe staršem kot njunim zastopnikom? V tem primeru je bilo tako ravnanje normalno – čeprav bi ostal določen dvom o dejstvih, je bilo treba oškodovani deklici zavarovati takoj, kot nujni ukrep, krajša odsotnost domnevnih storilcev od pouka na samem koncu osnovnega šolanja pa ima morda res nepovratne, a vsekakor bagatelne posledice. Sicer nesporno garantirani pravici biti zaslišan in do obrambe se lahko v tem konkretnem primeru izvršujeta naknadno, po izvršitvi ukrepa, in z možnostjo določene kompenzacije šole, če se pozneje ugotovi neupravičena obdolžitev učencev (na primer javno opravičilo staršem in učencema, v katerem ni razkrita identiteta »žrtve«).

Sicer je mogoče, da naš ravnatelj v svoji dobroverni improvizaciji ni izpolnil niti tistih minimalnih formalnih zahtev, ki jih tu nakazujem. A glede na okoliščine primera ne bi smel biti razrešen. Poleg tega pravne akrobacije ne bi bile potrebne, če bi zakonodajalec ustvaril jasne in zadostne pravne podlage za odločno ukrepanje šole v ekstremnih primerih, kot je obravnavani. Brez lova na čarovnice seveda, saj so vsi vpleteni še zelo mladi. A eno pravilo bi moralo vedno prevladati: vedno se primarno varuje tistega, ki je najranljivejši.

Kot pravnika in človeka me skrbi naslednje. Če bi ravnatelj iz Dnevnikovega članka izgubil svojo funkcijo, bi jo izgubil zaradi česa? Ker je naredil tisti »korak več«, ker se je izpostavil, ker je začutil empatijo do žrtve grobega kaznivega dejanja, ker je ravnal po svoji logični in razumni presoji (in brez kvalitetne pravne podpore) s ciljem zaščite tistega, ki je ranljiv…? Če bi bil ta ravnatelj sankcioniran, bi drugi ravnatelji ponotranjili lekcijo. Ob nasilju bi skupaj z učitelji gledali stran. To pa bi pomenilo, da se osnovne šole spreminjajo v džunglo, kjer vlada zakon najmočnejšega plenilca – torej staršev nasilnih mladostnikov z duševnimi težavami in njihovih odvetnikov. V konkretnem primeru so starši domnevnega storilca zahtevali njegovo soočenje iz oči v oči z žrtvijo, kar je za žrtev spolnega delikta pogosto nevzdržno stresno in nekaj, čemur se zadnja desetletja vse bolj izogiba celo kazensko pravo. Je tudi nepotrebno, saj je vedno mogoče – tudi s pomočjo izvedenca – opraviti ločene pogovore, kjer se z občutkom in empatijo do žrtve preizkusi tudi verzija obdolženega. Šolska inšpekcija je ravnatelju vseeno očitala, da domnevna storilca »nista imela možnosti zagovora«. Nadaljnji komentar ni potreben, potrebna pa je velika prevetritev ciničnega poslovanja šolske inšpekcije in tudi kadrovanja vanjo. Po zadnjih informacijah je svet zavoda zavrnil predlog šolskega inšpektorja za razrešitev. K sreči je vsaj nekdo ohranil zdravo pamet.