Angleži imajo, kot vse kaže, vsaj ko gre za javno televizijo, zelo visoka pričakovanja. Morda so še pripravljeni požreti, da so njihovi nogometni zvezdniki videti kot plešasti debeluščki, ki si po obilni roštiljadi lajšajo zamaščeno vest s tekanjem za žogo po bližnjem travniku, ko pa nekdo na javni televiziji komentira tekmo v apaurinskem slogu Andreja Stareta, spišejo štiristo petinštirideset uradnih pritožb in še milijon besnih tvitov in prisilijo vodstvo televizije, da se svojim gledalcem opraviči ter jim obljubi, da bo Neville poslej komentiral le še tekme Nigerije in Irana.

Moja prva misel ob tem je bila, da Angleži pač niso takšni, kot smo mi, ki že od nekdaj molče prenašamo okroglousnjarsko pleteničenje vseh naših milovanovičev, potem pa nekega dne iz protesta volimo prvega Franceljna, ki nam obljubi znižanje RTV-naročnine ali kar ukinitev javne televizije. Angleži so iz drugačnega testa, sem si mislil, in ob nedopustnem delovanju katerekoli javne ustanove se ne zadovoljijo z brundanjem v brado med nedeljskim kosilom ali z virtualnim mrščenjem na fejsbuku.

In tega se predvsem na BBC-ju najbrž dobro zavedajo, saj se še vedno spomnijo protestov, ki so se pred leti zgodili samo zato, ker so v tamkajšnji televizijski studio povabili Nicka Griffina, predsednika Britanske nacionalne stranke, znanega po svojih rasističnih in ksenofobnih izjavah in stališčih. Kaj bi ti vzkipljivi Angleži storili, če bi na BBC-ju zagledali Jelinčiča ali Troho, si zato sploh ne upam pomisliti, mi pa nekaj govori, da bi v primeru, da bi na britanski javni televiziji obsojeni kriminalec dobil enourni termin za pljuvanje po sodnikih in sodstvu, to povzročilo množične nemire.

Nisem namreč povsem prepričan, da Angleži premorejo našo neverjetno tehniko samoobvladovanja, zaradi katere lahko mi neomejene količine svojega prostega časa preživimo v čakalnicah bolnišnic in sodišč, ne da bi pri tem resneje ogrozili zdravje in dobro počutje tamkajšnjih zaposlenih, tega podalpskega zen budizma, s katerim že desetletja potrpežljivo čakamo na političnega mesijo, ki bo v našem imenu, ali bolje rečeno namesto nas, izboljšal storitve javnega servisa, za katere se vsi mi že dolgo strinjamo, da jih je nujno treba izboljšati.

Angleži pač, vsaj tako si sam razlagam ta pripetljaj s Philom Nevillom, niso Slovenci, ki se še vedno ne zavedamo, da je naša največja ovira pri izboljšanju tako javne televizije kot tudi vseh drugih javnih ustanov naša lastna sprijaznjenost z njihovo večno neprijaznostjo in neučinkovitostjo. Po dveh desetletjih demokracije še vedno ostajamo državljansko pasivni, svoje pravice sicer poznamo in jih tudi pričakujemo, nismo pa se še naučili od svoje države in njenih institucij teh pravic tudi zahtevati oziroma si to, kar nam pripada, tudi izboriti.

Moč posameznika smo namreč lastnoročno omejili na oddan glas na volitvah, ki se jih ne udeležujemo, ker so politiki tako in tako vsi isti in ker volitve tako in tako ničesar ne spremenijo. Tako se je pri nas svet na neki način postavil na glavo in se politične elite medsebojno prerekajo o že skoraj absurdno podrobnih zakonskih ureditvah te ali one birokratske obskurnosti, medtem ko množice državljanov ne zmorejo artikulirati zahtev po ničemer konkretnejšem od menjave družbenega sistema ali trenutne vlade.

V takšnem okolju civilne iniciative, ki skušajo nagovoriti kakšen manjši, a za družbo nič manj ključen problem, praviloma ne dobijo širše družbene in tudi ne medijske podpore, tako da se posledično še tisti redki družbeno aktivni posamezniki v boju proti mogočnemu birokratskemu mlinu na veter sčasoma utrudijo in v večini primerov prej ko slej tudi odnehajo.

Tako se zdi danes v Sloveniji nepredstavljivo, da bi ljudje zasedli ulice in trge zaradi žalostnega dejstva, da je številnim bolnikom zaradi tako imenovanih zavarovalniških kvot onemogočen razumno hiter dostop do magnetne resonance in s tem pogosto tudi pravočasno odkrivanje bolezni. Enako težko si zamišljam tudi množico, ki bi metala granitne kocke na ljubljanski magistrat zaradi zdaj že sramotne odsotnosti vsakršne volje, da bi naše glavno mesto dejansko uvedlo red med taksiste in s preprostimi ukrepi preprečilo zdaj že več kot očitno sponzorirano nategovanje domačinov in turistov.

Pravijo, da ima ljudstvo takšno oblast, kot si jo zasluži, sam pa vse bolj verjamem tudi v to, da si ljudje poleg oblasti zaslužimo tudi svoj javni servis. Ta je v Sloveniji namreč zelo natančen odraz vseh naših opuščenih bojev, vseh naših predčasnih sprijaznjenj. Mi smo žal borci do predzadnjega sodnikovega žvižga in prepričan sem, da bi Phil Neville pri nas na komentatorskem mestu dočakal penzijo, pa četudi bi vse tri gole na tekmi med Anglijo in Italijo prespal.