Zmotno je prepričanje, da se je plinska vojna začela pozimi leta 2006 z ukrajinskim prisvajanjem ruskega plina, namenjenega prek njenega ozemlja drugim evropskim državam, ter z moskovskim zaprtjem pip in kasnejšimi zahtevami, da Kijev poravna dolgove za dobavljeni in prisvojeni plin. Njena uvertura je v dogajanju po razpadu Sovjetske zveze, natančneje v času Jelcinove zamegljene vladavine, ko je osmerica novih držav na južnih mejah Ruske federacije postala strateška prioriteta ZDA. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč v Washingtonu in posledično Bruslju dozorela ideja, da lahko z mrežo naftovodov in plinovodov iz osrednje Azije in Kavkaza dokončno utrdijo gospodarsko in politično neodvisnost nekdanjih sovjetskih republik od Moskve, prvi in najlažji del tega načrta pa je bila gradnja naftovoda Baku–Ceyhan na sredozemski obali Turčije.
Obotavljanje Turkmenistana in njegovo verjetno dogovarjanje s Kremljem je pokopalo ideje o transkaspijskem obvodnem plinovodnem kraku mimo Rusije, je pa leta 2002 dobila ob zvokih Verdijevega Nabucca (opere o ljudskih sanjah o samostojnosti) na Dunaju blagoslov ideja o plinovodu, ki bo z izvornimi kraki pod Kavkazom ter v Iranu in Iraku prek Turčije, Bolgarije, Romunije in Avstrije rešil Evropo odvisnosti od ruskega plina. Da ideja ni zrasla na domačem evropskem zelniku, se je hitro pokazalo, ko se je delu držav iz ogrlice Nabucca zazdela vsaj enako lepa v Moskvi podobno spletena plinovodna mreža, poimenovana Južni tok, z obljubljenim precej večjim pretokom proti EU.
Tako rekoč vzporedna plinovoda bi bila lahko v normalnih razmerah konkurenčna in s tem po vse bolj reklamiranem kapital(istič)nem pravilu potrošnikovemu žepu najprijaznejša. Ker pa so energenti strateška domena globalne politike, naj gre za po božji volji razdeljena fosilna goriva ali povsem človeške strahove ob jedrski energiji, smo tam, kjer smo. V energetski, oprostite, plinski vojni, ki nima nobene zveze s tako poudarjeno energetsko odvisnostjo držav oziroma skupine držav, ampak s pritlehno grabežljivostjo, kdo bo iz vse bolj omejenih naravnih energetskih virov z njihovim obvladovanjem potegnil največje dobičke.
Z omenjenimi plinovodnimi projekti šele na mizah je Ukrajina že postajala njihova stranska škoda, saj je na dolgi rok izgubljala prednost glavne tranzitne države za ruski oziroma osrednjeazijski plin, že takoj pa se je znašla v mlinu širših geostrateških interesov pod Putinom znova konsolidirane Ruske federacije ter razmajanega čezatlantskega zavezništva z Rumsfeldovo staro in mlado Evropo. Povod za slednjo je bila sicer angloameriška invazija na Irak, podprta z znamenito vilensko deklaracijo, posledice pa so se pokazale (in se kažejo vse bolj) prav na stari celini, ki iz povezovalne evforije po padcu berlinskega zidu vse bolj tone v novo obdobje razkola. Ta je trenutno res lociran nekje na reko Dneper, v bistvu pa je mnogo globlji in v njem tava tudi Slovenija.
Vzrok je v že skoraj pol stoletja nerazčiščenem vprašanju, ali je Rusija evropska tekmica, nasprotnica in kar sovražnica ali pa sestavni del stare celine z dolgim podaljškom vse tja do Vladivostoka. Že omenjen poskus Washingtona, da dolgoletno sovražnico iz hladne vojne za vselej izolira s »sanitarnim kordonom« na jugu in zahodu, je bil prekinjen z zloglasnim enajstoseptembrskim terorističnim napadom ter preusmeritvijo težišča ameriške politike na islamski svet in – danes ugotavljamo – izčrpavajoči in brezplodni vojni v Iraku in Afganistanu. Moskvi oziroma Putinu medtem resda ni uspelo zasnovati obnove sovjetskega imperija, je pa Rusiji povrnil precejšen del teže v njenem interesnem območju, vključno s Kavkazom in Ukrajino.
Napaka Evropske unije je, da je tudi zaradi zgodovinskih zamer, ki so še posebno zakoreninjene na njenem vzhodu, Rusijo od padca berlinskega zidu sem praviloma omalovaževala, čeprav bi jo predvsem potrebovala kot partnerico na relativno majhnem kontinentu. Eden pomembnih vzrokov za to je bilo tudi posiljeno preživetje Nata, ki je svoj raison d'être našel v širitvi hladnovojnega vojaškega pakta in ne v dograjevanju varnosti stare celine na sodobnejši platformi, kakršno je ponudila že organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Da je severnoatlantska zveza postala destabilizacijski dejavnik, se znova kaže prav zdaj, ko se po povsem benigni vlogi za potrebe lastnega preživetja v zadnjih desetih letih v Afganistanu vrača na okope hladne vojne, premaknjene bliže Rusiji.
Plinska vojna je zato postala brezpredmetna, v njej so očitno poraženci vsi, tudi tisti, ki so si z lobiranjem med evropskimi parlamentarci in bruseljsko komisijo obetali lepe dobičke od domnevno konkurenčnih in zdaj omrtvičenih južnih plinovodov. Sadovi pa še dozorevajo in postajajo vse bolj neužitni. Ukrajina je le eden med njimi, manj vidni, a nevarnejši so se razpasli po vsej EU, ki vse manj sledi svoji izvorni zamisli sožitja in se prepušča razdiralnim strastem, ki so pokopale že marsikatero večnacionalno skupnost.
