Starši se zadnje dni pred šolskimi počitnicami ubadamo s pomembnimi vprašanji. Koliko počitnic otroku zapolniti s tabori, delavnicami, koliko prostega časa jim prepustiti, kako zagotoviti nepozabne počitnice kljub finančni stiski... Da morda v dobri veri, da bi otrokom ponudili najboljše, ne delamo prav, nas včasih opozorijo strokovnjaki. Tako na primer dr. Janko Strel, profesor na fakulteti za šport, že več kot desetletje opozarja: slovenski otroci se s poletnih počitnic v šolske klopi vračajo v precej slabšem fizičnem in zato tudi duševnem stanju, kot so bili takrat, ko so odhajali iz šole.

Pred mnogimi leti so do teh ugotovitev prišli strokovnjaki s področja športa, medicine in pedagogike, ko so za učence drugega, petega in sedmega razreda pripravili vrsto testov zmogljivosti, gibljivosti in podobnih kazalnikov. Njihovi rezultati so bili vselej najboljši pri zadnjem, junijskem merjenju, najslabši pa septembra, ko so se po počitnicah vrnili v šolo. Takrat se je njihova debelost povečala, imeli so najnižjo aerobno zmogljivost in najnižji tako imenovani mišični fitnes, ki je podlaga za učinkovitost tako za telesne kot za miselne dejavnosti.

Svežih raziskav s tega področja ni, pravi dr. Strel, a opažanja športnih pedagogov te ugotovitve še vedno potrjujejo. Iz tega bi lahko sklepali, da je stremljenje po zapolnitvi prostega časa otrok med počitnicami pravzaprav modra odločitev staršev. Vendar stvari ne smemo poenostavljati, pravijo naši sogovorniki. Psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak meni, da naj bi bile počitnice priložnost za otrokov počitek. A hkrati naj bi takrat otrok prevzel tudi nekaj domačih opravil. Staršem svetuje, naj uporabo računalnika in gledanje televizije omejijo denimo na konec tedna, ko imajo sami lahko otrokov čas, preživet pred njima, strogo pod nadzorom. Nikar pa naj tega ne dovolijo početi vse dopoldneve, ko so otroci sami, starši pa v službi.

Tudi psiholog, sociolog in družinski terapevt dr. Albert Mrgole poudarja pravico otrok do počitka. »To je nekaj, kar si vsi zaslužimo. Odrasli si ga zaslužimo z delom v službi, otroci z delom v šoli.« Ob tem pa poudarja, da brezdelje, ki ga radi pripisujemo predvsem najstnikom, ki ure in ure preždijo v svojih sobah, ni povsem nesmiselno. Tudi ob razmišljanju ali sanjarjenju so njihovi možgani dejavni. Seveda pa se mora tudi sanjarjenje po določenem času končati. Potem naj se otroci lotijo nečesa, za kar med šolskim letom nimajo časa. Če se tega ne domislijo sami, jih moramo k temu spodbuditi. »Nikakor ni dobro, da potonejo v apatijo.«

Kaj naj otroci počnejo med počitnicami? Vse, kar razširja njihova obzorja, pa naj bo to letovanje na morju, tabor ali obisk pri babici. Spoznati morajo čim več stvari, da bodo med njimi našli kaj, kar jih veseli. To je namreč vprašanje, s katerim se bodo morali soočiti najkasneje ob koncu osnovne šole, pravi dr. Mrgole.

Starši, ki otroka ne upajo pustiti samega doma, da se mu ne bi kaj zgodilo, po mnenju Zdenke Zalokar Divjak otroku s tem sporočajo, da mu ne zaupajo. »Ko smo bili mi otroci in smo počitnice preživljali doma, so nam starši zaupali, da bomo pospravili, da bomo za seboj zaklenili vrata in da bomo znali poskrbeti zase in za svoj dom. S pomočjo tega zaupanja smo razvili odgovornost do sebe, do drugih in do svojega doma. Danes pa so otroci tega oropani, saj jim ni treba poskrbeti zase, starši to prelagajo na druge.«

Z delom do užitka

Delo oziroma pomoč pri vsakdanjih opravilih bi morala biti sestavina počitnic vsakega šolarja, je prepričana dr. Zalokar-Divjakova. »Otrok tako dobi občutek, da nič ne pade z neba, da se je za kosilo na mizi treba potruditi, da se perilo ne opere samo.« A danes otroci ne opravljajo več niti enostavnih opravil. Počitnice so po njenem postale sinonim za zabavo.

Včasih je bilo drugače, se spominja etnolog dr. Janez Bogataj. »Ko sem želel na počitnice k stari mami, mi je oče rekel, da bomo dobili drva, za katera bom moral poskrbeti. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi se mu uprl ali da bi se pritožil kakšni organizaciji za otrokove pravice, da me starši izkoriščajo.« Cepljenje in pospravljanje drv je v Bogatajevem spominu ostalo eno rednih in obveznih počitniških opravil. »Vajen sem bil, da sem delo z drvmi napovedal tudi prijateljem. Prišli so mi pomagat, delali smo, družili smo se, za nagrado pa smo dobili še dobro mamino kosilo. Imeli smo se lepo,« priznava.

Podobno je bila na Bogatajevem počitniškem dnevnem redu tudi pomoč pri vkuhavanju marmelade in vlaganju kislih kumaric. »Spomnim se, da sem moral s kolesom na drugi konec Ljubljane po sveže kumarice. Ko sem jih pripeljal domov, sem jih moral najprej očistiti s krtačko, da so bile nared za vlaganje.«

»Včasih je bila zabava sestavni del delovnega procesa. Danes pa je to sinonim za norenje in brezsmiselno trošenje energije,« je ostra dr. Zalokar-Divjakova. Dr. Strel se z njo strinja. »Užitek je danes največkrat izčrpavanje telesa. Na drugi strani je zdravje, ki se ga gradi skozi ohranjanje zmogljivosti. Bistvo življenja pa je v uravnoteženem izmenjevanju obeh polov.«

Poiskati svoje mesto v družbi

Počitnice so po mnenju Janka Strela izvrstna priložnost, da šolarji preizkusijo več različnih načinov življenja in med njimi najdejo tistega, ki jim najbolj ustreza. Nekaj dni naj se brezglavo zabavajo pozno v noč in vstajajo opoldne, nekajkrat pa naj gredo v posteljo zgodaj in naj izkoristijo jutra, ko temperature še niso previsoke. Naj gredo teč, plavat, na sprehod. Jutra so namreč tudi s fizičnega vidika najprimernejša za naporno telesno dejavnost. Zjutraj je telo spočito in s postopno dejavnostjo ga lahko pripravimo za optimalno delovanje skozi ves dan.

Otrok ima torej lahko lepe počitnice, tudi če ne gre na letovanje in ne obiskuje nobene delavnice, je prepričana dr. Zalokar-Divjakova. Koristilo mu bo tudi, če se bo prosto družil z vrstniki, pred blokom, na ulici. »Najbolje je, da si otroci sami najdejo svojo družbo. Te možnosti nimajo, ko gredo na plavanje, nogomet ali jezikovne urice. Med naključnimi vrstniki se otrok socializira. Nauči se najti svoje mesto v skupini, spre se z vrstniki, z njimi zgladi spore. Na splošno se v takšnih življenjskih situacijah otrok nauči obnašati.«

Socializacija mora biti glavni poudarek tudi pri organiziranih dejavnostih, opozarja dr. Strel. Starši naj od dečka, ki so ga poslali na nogometni tabor, ne pričakujejo, da se bo z njega vrnil kot izkušen nogometaš. Pomembno je, da uživa v družbi vrstnikov. »Ne smemo namreč pozabiti, da se socializacija dogaja pri konkretnih stikih z ljudmi, ne prek družabnih omrežij na računalnikih. Zato se nehajmo zapirati med štiri stene, kjer nas dušijo depresije, čezmerno prehranjevanje in na splošno nezdrav življenjski slog. Spustimo otroke v družbo,« priporoča profesor.

Če tega ne storimo, otroku namreč lahko škodimo, poudarja Zdenka Zalokar Divjak. Lahko ga prikrajšamo za »življenjsko širino« in razvoj zmožnosti, ki jih ima v sebi: raziskovanje, preizkušanje, pozitivne in negativne izkušnje. »Včasih ni dobro, da otroku ponudimo tisto, za kar menimo, da je zanj najboljše, ampak ga moramo pahniti v svet, ki ga ne pozna, v katerem je prisiljen funkcionirati. Tudi tako, da ga dopoldne pustimo samega doma. Prej ali slej ga bomo morali. Ni pa nujno, da bo znal biti sam, ko bo moral biti.«

Otroci se ne znajo več družiti

Da se otroci pravzaprav ne znajo družiti ali biti sami s sabo, ko njihove dejavnosti niso načrtovane, opaža tudi vodja taborov pri Narodnem domu Sašo Barle. Njihove tabore poleti obišče od 150 do 170 otrok. Iz leta v leto poznajo manj socialnih iger (kot je preskakovanje elastike, šepetajoči telefon...). Nad njimi so navdušeni, a ko imajo prosti čas, gredo vsak v svoj kot. »Iz pogovora potem izvemo, da otroci sploh nimajo prostega časa, da jih po našem taboru čaka še ta ali ona delavnica, da so redko zunaj na dvorišču.«

Ker so organizatorji taborjenja svoje dejavnosti želeli prikrojiti duhu časa, so dvakrat v zadnjih desetih letih z anketiranjem otrok preverili, česa si na taborih želijo. Barle pravi, da so odgovori nakazovali, da želijo imeti več prostega časa brez strukturiranih dejavnosti. A v praksi se je pokazalo ravno nasprotno: »Med daljšim taborom poteka Prematuriada, to je skupek iger, ki se vlečejo skozi ves termin. Na urnik jih uvrstimo čim prej, za vsak primer, da jih lahko končamo, tudi če nam vmes zagode vreme. A ker se vreme v zadnjih nekaj letih v tem terminu ni poslabšalo, nam je igre uspelo končati že nekaj dni pred odhodom domov. Otroci so tožili, da jim nekaj manjka. Izražali so željo, da bi bilo bolje, če bi se igre vlekle vse do zadnjega dneva.«

Organizirane počitniške dejavnosti niso podobne dvorišču, a če se starši odločijo zanje, otroku naredijo veliko uslugo, če ga vključijo v skupino popolnoma tujih vrstnikov. Dr. Zalokar-Divjakova poudarja, da bo otrok z njimi najlaže vzpostavil komunikacijo in enostavneje si bo izboril svoje mesto v skupini, kot če bi bil obkrožen s prijatelji. To opaža tudi pri poletnih taborih, ki jih pripravlja za otroke. »To je zanje koristno, kajti mnogi otroci imajo zelo šibko samopodobo. Kar čakajo, kaj bodo zanje in namesto njih naredili drugi. Ne znajo poskrbeti sami zase. Šele po nekaj dneh jim postane jasno, da morajo biti oni sami glavni akterji dogajanja.«

Ko za počitnice ni denarja...

Mnogo staršev otrokom ne more zagotoviti taborov in plačljivih dejavnosti. A če otroci smejo letovati brezplačno, je to zanje privilegij, ne primanjkljaj, je prepričana Gabrijela Kukovec Pribac, pedagoška vodja letovanj na Debelem rtiču. »Že takoj, ko vstopijo na avtobus, je te otroke strah, kdo bo skrbel zanje, kdo jim bo pomagal odpreti kovček. Njihova samostojnost narašča izjemno hitro. Ko dobijo še potrditev od vzgojitelja, da so dobri, prijazni, prijateljski, je to vredno več kot razkošne počitnice brez tega.« Dvigovanje otrokove samoiniciativnosti, samopodobe in samostojnosti je zadnja leta glavna skrb vzgojiteljev na Debelem rtiču. Ugotovili so, da jim tega najbolj primanjkuje.

Doživetja otroka po mnenju Gabrijele Kukovec Pribac niso povezana s tem, kako premožna je njegova družina. Ravno nasprotno. Doživljanje je praviloma brezplačno. »Narava je velik učitelj, če jo otrokom znaš predstaviti,« je prepričana Zdenka Zalokar Divjak. A otroci je ne znajo doživljati, opazovati, ji prisluhniti.« Na njenih taborih veliko pozornosti namenijo temu, da otroka usmerijo »iz sebe«, saj so otroci osredotočeni predvsem nase in na svoje potrebe. »Po drugi strani pa so popolnoma nebogljeni, ker namesto njih vse naredijo starši. Ko se spremeni vreme, sploh ne začutijo, da je mrzlo, vroče. Vprašajo, kaj naj oblečejo, sami se ne znajdejo.«

Svoje povezanosti z naravo se s taborniških dni spominja tudi Janez Bogataj. »Taborjenje je bilo zame šola v naravi in z naravo. Znanje, ki sem ga dobil tam, še danes s pridom uporabljam.« Ob tem dodaja, da je za dejavnosti med počitnicami včasih poskrbela tudi šola. »Tehnični pouk je bil fenomenalen. Izdelovali smo modele jadrnic in letal. Prinesli smo jih domov in spominjam se, da sem nekoč vse poletje preživel ob tivolskem ribniku, kjer sem spuščal svojo jadrnico.«

Počitnice pri babici

Medtem ko iščemo načine, da bi med počitnicami zaposlili šolarje, pa na počitnice pri babici včasih pozabimo. K stari mami na Gorenjsko se je vsako poletje odpravil tudi etnolog dr. Janez Bogataj. »Zame, ki sem bil vajen urbanega življenja, je bil to popolnoma drug svet. Ritem življenja je bil drugačen, oblačila so bila drugačna. Ko sem prišel tja, sem se najprej preoblekel v raztrgana oblačila, da sem bil čim bolj enak bratrancem in sestričnam. Hodili smo bosi, pasli smo krave, ki jih v Ljubljani sploh ni bilo, in po polju smo pobirali koloradske hrošče. Odrasli niso ves čas preverjali, kje smo. Tudi skrbelo jih ni pretirano, ko se nam je kaj zgodilo. Potolčena kolena so mi namazali z arniko, ko sem se prehladil, mi je stara mama skuhala čaj in to je bilo vse.«

Stvari, ki se jih je dr. Bogataj naučil na kmetiji, še danes s pridom uporablja. Zna narediti maslo, loviti ribe v tolmunu, užival je v kopanju na jezu, v nabiranju malin. Spoznal je tudi najbolj prvobitne kulturne vrednote, običaje, ki jih je kasneje podrobneje raziskoval. Mednje denimo sodijo običaji, povezani z umiranjem, kar je na podeželju takrat pomenilo del življenja.

Danes počitnice pri babicah (ali drugih sorodnikih) niso več nekaj običajnega pa tudi babice ne živijo več le na kmetijah, ampak vse pogosteje v blokih in stolpnicah. »Otroci se lahko namesto vsega naštetega naučijo le upravljanja dvigala,« napol v šali pove Janez Bogataj. A hkrati opozori, da je možno običaje in življenje, povezano z naravo, spoznati tudi drugače. »Le nekdo se mora zavzeti, da bo otroku takšen način življenja predstavil,« pravi.

Kdo je kriv?

Z vidika otrok nekdanje počitnice po mnenju dr. Bogataja niso bile toliko drugačne od današnjih. »Tudi mi nismo vedeli, kaj početi, a to nikogar ni skrbelo, zato smo že našli kaj. Če nismo našli sami, so nam delo naložili starši. Ti pa so danes tako zelo zaskrbljeni za varnost otrok. Saj smo otroci, tudi ko sem bil sam mlad, kdaj kaj ušpičili, imeli smo potolčena kolena, pa je šlo to nekako mimo. Danes je drugače. Če otrok pade s kolesom, starši najprej pomislijo, ali bi morda zaradi padca tožili tovarno, v kateri so kolo izdelali, čeprav je otrok živ in zdrav ter tovarna za njegov padec ni kriva.«

Kdo je torej otrokom »ukradel cesto in babičino kmetijo« in njihove počitnice spravil pod strog nadzor? Zdenka Zalokar Divjak je prepričana, da je za to krivo prekomerno potrošništvo in življenje v skladu z geslom »vse za mojega otroka«. Ko je otroku vse dosegljivo, po njenem ne zna biti tu in zdaj, temveč že hrepeni po naslednjem, kar je skoraj že odvisnost od dražljajev. Kriza tega ni spremenila, je prepričana psihologinja.

Tudi otroci iz socialno šibkejših družin, ki pridejo letovat na Debeli rtič, so zaznamovani s potrošnjo. Niso več lačni, bosi in goli. Jim pa primanjkujejo vrednote, kultura bivanja, zavedanje o tem, kaj je prav in kaj narobe, opaža Gabrijela Kukovec Pribac. »Ko smo jih vprašali, za kaj so ustvarjene mame, so odgovarjali, da za to, da jim nekaj kupijo. Ko se pogovarjajo po telefonu s starši, ne govorijo o tem, kako so se igrali, ampak kaj jim bodo starši kupili, ko se vrnejo,« dodaja.

Stoletno vprašanje

Medtem ko se vsebina počitnic, kot smo videli, skozi zgodovino spreminja, pa vprašanje, kaj naj otroci med počitnicami počnejo, ostaja aktualno že dlje kot stoletje, opozarja mag. Marjetka Balkovec Debevec iz Slovenskega šolskega muzeja. Prvi zapisi o tem segajo že v leto 1885. Najnatančnejši zgodovinski nasvet, kaj naj počnejo učenci med poletnimi počitnicami, pa je napisala učiteljica ene izmed ljubljanskih šol leta 1900. Ta je počitnice opredelila kot »počitek, užitek in prostost«.

Omenjena učiteljica je po besedah mag. Balkovec-Debevčeve mamam, ki so bile takrat zadolžene za vzgojo otrok, svetovala, naj otroci čim več časa preživijo v naravi, naj jo opazujejo, spoznavajo in se iz nje učijo. Ne pozabijo naj na branje knjig. Priporoča jim tudi pisanje dnevnikov, kamor naj si zapišejo tako vesele kot žalostne dogodke s počitnic, saj bodo to zanje lepe slike iz mladih dni. Otroci naj materam pomagajo pri domačih opravilih, a materam, ki so bile takrat zadolžene za vzgojo otrok, je na srce položila, naj jih pri tem ne preobremenjujejo, ampak naj jih navdušijo za vse lepo in vse dobro.