Ja, toda… Eno izmed nemških poimenovanj za to vrsto lutkovnega gledališča je v Kasperltheater. Beseda je težko prevedljiva, v izvirniku pa se pogosto uporablja v slabšalnem pomenu: kot ironično ali že kar zaničljivo oznaka za staromodno, estetsko zaprašeno, v pretekle imaginarije zazrto meščansko ali »ljudsko« gledališče (ki pa je otroškemu ljudstvu praviloma neznansko všeč). Pa tudi kot pejorativni označevalec patetičnih družbenih »inscenacij« in šmirantskih političnih performansov. Čeprav nas stereotipno poimenovanje politike kot »teatra« ali pa »cirkusa« še tako odbija, se nekaterih asociacij tudi mi ne moremo znebiti. Ali ni navsezadnje pred kratkim tudi pred nas, pred ljudstvo in državljane, stopil en tak… no ja, predsednik države (nič manj priljubljen od svojega gledališkega dvojnika) in nas, vsaj v mislih, povprašal: »Ste vsi tukaj?« Toda še preden je slišal odgovor, še preden je svoje vprašanje izgovoril do konca, si je premislil in – razpisal zdaj že legendarne volitve za 13. julij 2014. V nadaljevanju predstave je ustavno sodišče v skladu z veljavnimi dramaturškimi pravili namesto otrok v dvorani ali plebsa na ulicah zamomljalo svoj dokončni »ja«, a že s svojimi kostumi, nabranimi v starih fundusih in nagriženimi od moljev zgodovine, v sliki in besedi demonstriralo estetiko in dogmo »kasperlteatra«. Dobro, pravica je bila vedno rada teatralna, pa tudi maskirana z Resnico in kostumirana v prazne gvante (beri: označevalce), zato ni čudno, da tudi ustavno sodišče bolj kot na realno državno institucijo včasih spominja na fantomsko ložo iz kakega gotskega, če ne kar Kafkovega romana. Teatralne kute na zaslonih Velikega brata. Halo, ali tukaj kdo stanuje?

Kakšen pa bi bil odgovor ljudstva in državljanov, če bi jim predsednik v tej hipotetični predstavi pustil do besede? Iz množice glasov, ki so se sprožili po osuplem molku na začetku, smo lahko zaslišali skoraj enoten, celo kategoričen »ne«. »Ne« mnenjskih »teoretikov«, »ne« političnih in ekonomskih komentatorjev, »ne« političnih obrobnežev, ki so se zainvestirali in bodo volitve končali (če jih bodo preživeli) z izgubami, tudi »ne« večinskega ljudstva, čeprav ga je izreklo bolj med zobmi in le v anonimnih javnomnenjskih poizvedbah. Tokrat so otroci odgovorili za spoznanje drugače: »Ne, kajti… (takrat gremo na morje, očka, obljubil si, ko bom velik/-a, bom prepovedal/-a politiko!)« Izostal je, za zdaj, glas kritičnih intelektualcev in kulture; tu je slišati le mrtvo tišino. Tu vsakdo marljivo obdeluje svoj vrtiček, zaliva svojo malo dušico, goji še manjše upe in se ne meni kaj dosti za širše razglede. Tudi mene, priznam, ta hip bolj od domačijskega »kasperlteatra« zaposlujejo Felicia Zeller (režiram njen komad), Jens Roselt, Knut Hamsun, Marguerite Duras; imena, ki me sprva prestavljajo v mnoge vzporedne resničnosti in so z vidika življenja brez utopij tudi povsem »nekoristna«, a me, oboroženega z metaforami, v »življenje« in tudi v politični »semenj ničevosti« hkrati nenehno vračajo. Medtem ko okrog nas grmijo apologeti vrednot in interesov, se zdi, da s(m)o kritični intelektualci upoštevali sodobnejšo gledališko konvencijo: prijazno zapoved, da naj pred začetkom predstave izklopimo mobilne telefone in druge elektronske naprave. Naj se torej izklopimo iz realnosti. V gledališču se to spodobi, v življenju pa… Kakšen odgovor bi dobil predsednik, če bi svoje hipotetično vprašanje naslovil na slovenske intelektualce? Ja, toda ... ? Ne, kajti... ? Mučno molčanje? Kaj? Tok, tok, je kdo doma?

Volitev, kakršne bodo 13. julija, je bilo v kratki zgodovini demokracije po svetu že veliko. Nič usodnega torej. Verjetno bodo kmalu sledile nove in bomo lahko popravljali za sabo. Res je, za demokracijo je včasih bolje, če so kakšne volitve na leto manj kot več, to je dokaz njene trdnosti, pa tudi utečenosti. Dokaz, da predstava teče gladko, brez zatikanj. A 13. julija bo šele premiera, resda zelo slabega in »po domače« zarobljenega komada brez jasne dramaturgije. Potem bo treba počakati na poglobljene strokovne ocene (kje so ti časi?!) in – živeti posledice. To bo precej težje in neskončno zahtevnejše od vseh naših slabo artikuliranih odločitev.