Slišati in biti slišan, 2.

V Evropi, kjer je po znanih podatkih 54 različnih jezikov, ni dovolj »slišati in biti slišan«, ampak je treba tudi »razumeti in biti razumljen«. Pohvalno in koristno je, da je bila skoraj cela priloga Objektiva 31. maja 2014 namenjena prikazu današnjih razmer v Evropski uniji. Tako naši domači kot evropski politiki so namreč izjemno možnost spremenili v materialno, moralno in idejno katastrofo. Namesto povezovanja ljudi so dosegli odtujevanje in strah ter zapiranje v lastne meje. Politikom vseh vrst to seveda ustreza, saj jim komunikacijska zaprtost v posamezne države omogoča delovanje v smislu »deli in vladaj« in zlorabo nacionalnih čustev za lastne potrebe. Eden od dokazov je tudi nedvomna zmaga cele vrste nacionalističnih strank na zadnjih evropskih volitvah. Te stranke pa praviloma delujejo v smeri hujskaštva, izključevanja in groženj, kar zahteva narodovo enotnost in priprave na obrambo. Obramba ali napad pa sta že del izrazov, ki spadajo na vojaško področje!

Kot pravi avtor naslovnega prispevka Goran Vojnović, se politiki v našem imenu in z drago plačanimi prevajalskimi službami v Bruslju lepo sporazumevajo, mi doma pa dalje tulimo vsak v svojo luno. Tudi navidezno skupne ustanove, kot je televizija Arte ali VoxEurop, ki pa jih vsi drago plačujemo, ne vplivajo na kolonialne in imperialne težnje velikih evropskih narodov.

Zastrašujoče je tudi spoznanje, da razne intelektualne in humanistične ustanove ter posamezniki, v Sloveniji na primer SAZU, Društvo pisateljev, OZN in Unesco ter humanistični intelektualci, ne zaznavajo tega problema. Kogar zanima še kaj več, naj si prebere Nacionalni program jezikovne politike RS.

Zahtevo za »slišati in biti slišan« je torej treba razširiti na »razumeti in biti razumljen«. Brez obojega pa seveda nobeno sodelovanje – tako med različnimi narodi kot posamezniki – nima možnosti in prihodnosti. Enakopravno sporazumevanje in povezovanje ljudi v obliki civilne družbe je izjemnega pomena za bodočnost Evrope. Dokler si v Evropski uniji večji jeziki in kulture podrejajo manjše, ni ne enakopravnosti ne demokracije. V isti številki Objektiva je drugi avtor jasno povedal: če evropska skupnost propade, nam ostane ameriški ali kitajski model. Ameriški model z brutalnim kapitalizmom in kulturno-jezikovnim kolonializmom imamo že lep čas, kitajski pa torej prihaja. V vseh dosedanjih in v obeh omenjenih modelih pa gre za prisilno podrejanje.

Ali obstaja v Evropi s 54 jeziki in v svetu z več kot 6000 jeziki še drugačna možnost na področju enakopravnega sporazumevanja, razumevanja in sodelovanja? Da, obstaja, vendar zahteva odprto glavo in srce. Podobno kot pri odločitvi za varstvo naravnega okolja gre tu za odločitev o varstvu kulturno-jezikovnega okolja. Ta možnost je zajeta v Deklaraciji o jeziku v mednarodnih odnosih, ki pravi »da se odpovedujem vsiljevanju svojega jezika v mednarodnem sodelovanju ter v znamenje spoštovanja in enakopravnosti uporabljam mednarodni jezik esperanto«.

Ne samo, da se bomo slišali in bomo slišani, ampak da se bomo razumeli in bomo razumljeni!

JANEZ ZADRAVEC, Ljubljana