Zanimivo je, da ravno avtorica članka, izr. prof dr. Brigita Skela Savič, ki ima bogat življenjepis in je sodelovala v procesih priprave gradiv pri organih odločanja, sedaj sprašuje, zakaj Slovenija leta 2004 ni uredila izobraževanja za medicinske sestre na eni ravni izobraževanja, temveč je ohranila izobraževanje v zdravstveni negi na ravni srednješolskega v enakem obsegu kot pred vstopom in povečala obseg visokošolskega izobraževanja. Avtorica je članica razširjenega strokovnega kolegija za zdravstveno nego pri ministrstvu za zdravje, Zbornico – Zvezo predstavlja v delovni skupini za pripravo Strategije razvoja kadrov RS – poglavje izobraževanje na ministrstvu za zdravje, vanjo je vključena prek članstva v delovni skupini za specializacije v zdravstveni negi, in je dekanja Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice, katere ustanovitelj je občina Jesenice. Ali je tako, ker je bil v ospredju zasebni interes in se je povečal obseg visokošolskega izobraževanja, kot ugotavlja sama avtorica, bil povod za ustanovitev več visokih šol za zdravstveno nego, med drugim tudi Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice, ki je začela proces v študijskem letu 2007/2008, katere dekanja je? Mogoče so k temu prispevali tudi uradniki na ministrstvu za zdravje, saj je uradnica, zaposlena na ministrstvu za zdravje, v sektorju za razvoj sistema zdravstvenega varstva, in pokriva področje zdravstvene nege, tudi predavateljica na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice? Ali je šlo za nedovoljene zasebne interese?

Pri tem je treba še opozoriti, da po letos veljavni odredbi o seznamu poklicev v zdravstveni dejavnosti, objavljena v Uradnem listu RS št. 4/14, ki določa seznam poklicev zdravstvenih delavcev, njihovo kvalifikacijo, delovno področje in poklicne dejavnosti (kompetence) na področju zdravstvene dejavnosti ter seznam poklicev zdravstvenih sodelavcev in njihovo kvalifikacijo, spet samo diplomiranim medicinskim sestram/diplomiranim zdravstvenikom, ki imajo visoko strokovno izobrazbo, pridobljeno med 1. oktobrom 2004 in 30. septembrom 2016, prvostopenjski (visokošolski) študijski program, drugostopenjski (univerzitetni) študijski program – vsi programi v skladu s sektorskimi direktivami EU, ni treba opravljati pripravništva in strokovnega izpita s področja zdravstvene dejavnosti po končani formalni strokovni izobrazbi, kot ga morajo opravljati vsi drugi zdravstveni delavci (na primer zdravnik, doktor dentalne medicine, magister farmacije, inženir farmacije, farmacevtski tehnik, profesor zdravstvene vzgoje, višja medicinska sestra, diplomirana medicinska sestra – visoka izobrazba, pridobljena najpozneje do 31. decembra 2009 – te poklice določata tudi direktiva 2005/36/ES in direktiva 2013/55/EU o priznavanju poklicnih kvalifikacij). Seznam poklicev zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev sicer ni priloga odredbe, ki bi bila objavljena v uradnem listu, je pa v odredbi določeno, da se objavi na spletni strani ministrstva za zdravje. Postavlja se vprašanje, zakaj je tako. Po pravilniku o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti je namen pripravništva, da se pripravnik po predpisanem programu seznani z vsemi opravili za delo, za katero se glede na svojo strokovno izobrazbo pripravlja, ter se pripravi za strokovni izpit in za poznejše samostojno delo.

Pri tem ni mogoče spregledati, da delavec, ki se pripravlja na samostojno delo, med pripravništvom dobiva sorazmerno nižje plačilo, kot pa če mu pripravništva ni treba opravljati. Z omenjenim kaotičnim stanjem v Sloveniji na področju zdravstvene nege so odgovorni opustili svoje dolžno ravnanje in pripeljali do takšnega stanja, da je diplomirana medicinska sestra po končanem prvo- in drugostopenjskem študijskem programu takoj sposobna samostojno opravljati svoje delo (brez opravljenega pripravništva in strokovnega izpita) in je v neposrednem stiku z zdravim ali bolnim posameznikom, organizira, pripravlja in daje zdravila, kar je tudi v nasprotju z evropsko direktivo. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je smiselno in racionalno, da javni zdravstveni zavodi sami uvajajo klinično usposabljanje, ki dodatno bremeni zdravstveni sistem, pri tem pa zmanjkuje finančnih sredstev za uporabnike zdravstvenih storitev, katerim so namenjena.

Direktiva 2013/55/EU o spremembi direktive 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij je jasna. Za sprejem v usposabljanje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego se zahteva: končano 12-letno splošno izobraževanje, potrjeno z diplomo, potrdilom ali drugim dokazilom, ki ga izdajo pristojni organi ali telesa v državi članici, ali s potrdilom o opravljenem izpitu enakovredne ravni, ki omogoča sprejem na univerzo ali visokošolske ustanove s priznano enakovredno ravnijo; ali končano vsaj 10-letno splošno izobraževanje, potrjeno z diplomo, potrdilom ali drugim dokazilom, ki ga izdajo pristojni organi ali telesa v državi članici, ali s potrdilom o opravljenem izpitu enakovredne ravni, ki omogoča sprejem v poklicno šolo ali v program poklicnega usposabljanja za medicinske sestre.

Po omenjeni direktivi usposabljanje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego zajema skupno vsaj 3 leta študija, ki je lahko dodatno izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS in ga sestavlja vsaj 4600 ur teoretičnega in kliničnega usposabljanja, pri čemer trajanje teoretičnega usposabljanja predstavlja vsaj tretjino, trajanje kliničnega usposabljanja pa vsaj polovico minimalnega trajanja usposabljanja. Države članice lahko delno oprostijo teh obveznosti strokovnjake, ki so se delno usposabljali v programih usposabljanja, ki so vsaj enakovredne ravni.

Teoretično usposabljanje je tisti del usposabljanja medicinskih sester, med katerim medicinske sestre, udeleženke usposabljanja, pridobijo zahtevano poklicno znanje, veščine in kompetence. Usposabljanje izvajajo učitelji zdravstvene nege in druge pristojne osebe na univerzah, v visokošolskih ustanovah s priznano enakovredno ravnjo ali na poklicnih šolah ali poklicnih usposabljanjih za medicinske sestre.

Klinično usposabljanje je tisti del usposabljanja medicinskih sester, med katerim medicinske sestre, udeleženke usposabljanja, v skupini ali v neposrednem stiku z zdravim ali bolnim posameznikom in/ali skupnostjo učijo organizirati, pripravljati in dajati zdravila ter oceniti, kakšna celovita zdravstvena nega je potrebna, na podlagi pridobljenega znanja, veščin in kompetenc. Medicinska sestra, udeleženka usposabljanja, se nauči ne le delati v skupini, temveč tudi voditi skupino in organizirati celovito zdravstveno nego, vključno z zdravstvenim izobraževanjem posameznikov in manjših skupin v zdravstveni ustanovi ali skupnosti.

V direktivi je še podrobneje določeno, katera znanja in veščine mora pridobiti zadevni strokovnjak in da formalne kvalifikacije medicinskih sester za splošno zdravstveno nego služijo kot dokazilo, da lahko zadevni strokovnjak uporablja določene sposobnosti, ne glede na to, ali se je usposabljal na univerzi, visokošolski ustanovi s priznano enakovredno ravnjo ali na poklicnih šolah ali po poklicnih programih usposabljanja za medicinske sestre.

Zato avtorica v članku s svojim stališčem zavaja javnost, ko trdi, da se je v direktivi EU, sprejeti leta 2013, starostni pogoj za izobraževanje v zdravstveni negi povečal z 10 na najmanj 12 let splošnega izobraževanja in da je spremembo treba razumeti, da se s srednješolskim izobraževanjem pridobijo določene kompetence za delo v zdravstveni negi in da je odločanje za poklic pri petnajstih letih prezgodnje. Starostni pogoj se ni povečal v takšnem smislu, kot trdi avtorica, saj direktiva še vedno dopušča končano vsaj 10-letno splošno izobraževanje, ki omogoča sprejem v poklicno šolo ali v program poklicnega usposabljanja za medicinske sestre, in vsaj 3 leta študija, ki ga sestavlja vsaj 4600 ur teoretičnega (1/3) in kliničnega (1/2) usposabljanja oziroma končano 12-letno splošno izobraževanje, ki omogoča sprejem na univerzo ali visokošolske ustanove.

V zvezi s tem je treba pripomniti, da pri nas poteka osnovnošolsko, splošno izobraževanje 9 let, srednješolsko izobraževanje 4 leta, opraviti morajo pripravništvo in strokovni izpit, kar pomeni, da zadostimo zahtevam direktive in ni treba spreminjati srednješolskega izobraževanja za medicinske sestre, kot zmotno meni avtorica članka. Pri tem je smiselno uvesti tudi pripravništvo po končanem visokošolskem in univerzitetnem študiju, kot ga imajo drugi zdravstveni delavci, ker se v času pripravništva medicinske sestre klinično usposabljajo ter pridobijo znanja, veščine in kompetence, ki šele omogočajo samostojno delo. Vsekakor se mora pripravništvo šteti med zahtevane ure kliničnega usposabljanja medicinske sestre, saj direktiva nedvomno določa, da morajo ustrezne klinične izkušnje potekati na krajih, kjer sta število usposobljenega osebja in oprema primerna za zdravstveno nego bolnikov, to pa nikakor ne morejo zagotoviti visoke šole ali univerze, temveč javni zdravstveni zavodi, kjer so bolniki.

Položaj medicinskih sester ni bil nikoli v tako slabem stanju, kot je zadnjih deset let. Sama imam 36 let delovne dobe. Prešla sem vse faze izobraževanja za srednjo, višjo in diplomirano medicinsko sestro in delala vse oblike dela od triizmenskega turnusa do vodilnega položaja. Žalostna sem in nesrečna, ko gledam danes stiske srednjih medicinskih sester in vsak dan z njimi sočustvujem. Delo srednjih medicinskih sester so odgovorni v Sloveniji razvrednotili, odvzeli so jim vsa napredovanja in izkušnje, jih degradirali. Četudi so se srednje medicinske sestre ob delu izobraževale in pridobile poklic diplomirana medicinska sestra, niso ničesar pridobile, celo plača se jim je znižala, ker napredovanj, ki so jih dosegle v V. tarifni skupini, niso mogle prenesti v VII/1. tarifno skupino, teoretično znanje pa ni primerljivo s kliničnimi izkušnjami, ki so si jih pridobile z neposrednim delom. Sedaj spremljamo njihove stiske, pripeljali so jih na rob preživetja. Zavedati se moramo, da imajo veliko izkušenj in opravljajo delo v neposrednem stiku z zdravim ali bolnim posameznikom. Pri tem pozabljamo, da so uporabniki zdravstvenih storitev tisti, ki naj povedo, kakšno medicinsko sestro si želijo. Ali si želijo visoko izobraženo medicinsko sestro, ki ni sposobna dati intravenske terapije na domu? Namreč, v dejanskem stanju se dogaja, da patronažna sestra, ki je diplomirana medicinska sestra, nima kompetenc, da bi na domu dala intravensko terapijo, smo pa sposobni naučiti posameznika oziroma svojce? Pri tem se spet zastavlja vprašanje, kdo bo odgovoren, če se bodo pojavile komplikacije; ali sami posamezniki, ki so nase prevzeli odgovornost?

Pri vsem tem še enkrat opozarjam, da je treba pred uvedbo sprememb imeti jasno strategijo, izdelan program in vnaprej opredeljene kompetence medicinskih sester, dokumente obravnavati v medresorskem usklajevanju. Celotno gradivo mora biti v javni razpravi, kjer bodo imeli možnost podati predloge in pripombe ne samo zbornice in ozke interesne skupine, temveč tudi drugi izvajalci in uporabniki zdravstvenih storitev.

Na koncu se vprašam, ali je res, da bolje izobražene medicinske sestre, ki imajo veliko teoretičnega znanja, nič pa kliničnih izkušenj, res pripomorejo k nižji smrtnosti pacientov. Pri tem se spomnim reka: »Boj se zdravnika s knjigo in pravnika brez nje.«

MARIJA ŠPELIČ, dipl. m. s., Golnik